Korak naprej?

Ob posvetu športnih pedagogov

Na strokovnem srečanju športnih pedagogov lahko vsaj malo otipaš utrip organizacije, za katero bi težko dejali, da se trudi, da bi bila bolj prodorna. Je morda leto, ki se izteka, prelomno? Kratko udeležbo na strokovnem posvetu (15. in 16. novembra letos v Postojni) sem povezal s pozitivnim nabojem. Sklenil sem, da se ne bom spuščal v kritiko, saj je Zveza društev športnih pedagogov v nezavidljivem položaju in ni treba, da bi imela še enega kritika več. Izpeljava dobrih namenov seveda ni bila najboljša, ker mi po predavanju dr. Milana Žvana, dekana Fakultete za šport v Ljubljani (FŠ), ni bilo jasno, kako se je lahko tako dolgo vrtel okrog bistva, ne da bi skušal o referencah športnih pedagogov, ki prihajajo s šole, ki jo vodi, spregovoriti z nekoliko več introspekcije.

V razpravo se je priglasilo še nekaj zdajšnjih in nekdanjih strokovnih sodelavcev s FŠ. Najbolj zanimivo je, da nihče ni pomislil, da morda prihaja večina zadreg, s katerimi se v praksi srečujejo diplomanti, prav zaradi njihove premajhne prodornosti. Dokler ne bodo zmogli izreči besed mea culpa, tako dolgo bo tudi Zveza društev športnih pedagogov (ZDŠPS) stopicala na mestu. Vsi so namreč preveč prepleteni s FŠ.

Sklonili glave

Morda bi nekatere težave rešili že davno, če bi se ZDŠPS ideološko osvobodila spon, ki nastajajo zaradi njihovega patronata. Največja kriza je nastala v obdobju, ko je stroka dvignila belo zastavo in ko je športna politika sklenila, da bodo diplomantom na FŠ odvzeli možnost delovanja v prvi　triadi osnovne šole. Na FŠ se sicer lahko izgovarjajo, da pri tem niso imeli nič, a zaradi očitne povezanosti med politiko in stroko nosijo objektivno odgovornost, saj so sklonili glave in priznali poraz, namesto da bi se brez predsodkov podali v boj za reference. Zdaj, ko je od takrat minilo vsaj že dve desetletji, samo še redki vedo, zakaj se je to zgodilo, vsi drugi pa so občutili posledice. /…/

Po predavanju dr. Milana Žvana je sledilo še kratko predavanje o učenju plavanja. Zvedeli smo, da ../…/ Jasno, športne licence so vzvod za financiranje nacionalnih športnih zvez in organizacij, najsi govorimo za plavanje ali za smučanje. Seveda bi pričakovali, da bodo eni in drugi delali razliko med pedagoškimi izobraženci in prišleki od zunaj. Očitno ni tako.

Podlegli licencam

Strokovnjaki s FŠ zatrjujejo, da imajo diplomanti FŠ vso pravico učiti plavanje in smučanje po osnovnih in srednjih šolah že s tem, ko so sklenili izobraževanje na FŠ. A pritrjevanje pravilnosti takemu razmišljanju je bolj ali manj prepričevanje prepričanih. Po predavanju je gimnazijska profesorica športne vzgoje iz vzhodne Slovenije povedala, da je sistem izbire učiteljev smučanja za šolo v naravi in športne dneve na njihovi gimnaziji podlegel licencam. Stari sistem je na glavo postavil eden od športnih pedagogov, ki je prišel do licence smučarskega učitelja, nato pa je od vodstva šole zahteval, da vzame za delo z dijaki samo vaditelje z licenco. Vodstvo mu je nasedlo in tako zdaj učijo dijake in dijakinje ljudje brez pedagoške izobrazbe, vendar z licenco – ta sploh ni potrebna in je tudi noben uradni dokument ne zahteva. In tako na področje športne vzgoje skozi stranska vrata prihajajo ljudje brez pedagoške izobrazbe. Predstavniki in nosilci stroke na FŠ to vedo, to izkazuje tudi dokument senata FŠ, objavljen na spletni strani ZDŠPS, a se poseganje civilne sfere v šolstvo dogaja še kar naprej.

Dober dan, podjetniki

Tudi s preimenovanjem športne vzgoje v šport ni bilo drugače. Predstavnike FŠ, za katere se je nekoč zdelo, da imajo v rokah škarje in platno, sploh niso vprašali za mnenje. Vsaj tako zatrjujejo. V Postojni so udeleženci posveta lahko poslušali, kako so bili nemočni in kako so jih obšli. Toda v majhni Sloveniji, kjer vsi vemo za vse, bi zlahka nanizali imena in priimke v tej igri, ki bo imela posledice, ki se jih ta trenutek niti ne zavedamo. 

Že zdaj se nekatere podjetne »dame«, ki so opravile, denimo, v ZDA ali pa kje drugje tečaj nekega anglosaksonsko poimenovanega gibalnega programa, rinile s svojimi programi v osnovne šole. Z velikokrat kičastimi športnimi pripomočki skušajo premamiti ravnateljice in ravnatelje, na koncu pa bo še politika dejala, da za učenje športa res ni nujna izobrazba na FŠ, da je dovolj neka leva ali desna licenca, ker tako ali tako ne gre za športno vzgojo, temveč za šport.

ZDŠP bi morala nastopiti z vsemi topovi, morala bi …/…/.

Lahko bi zvedeli iz prve roke …

Če bi ZDŠPS delovala avtonomno, bi najbrž na strokovni posvet povabila tudi strokovnjake z drugega pola športno-vzgojne stroke, da bi vendarle razgibala okolje, ki ni kaj več kot podaljšek strokovnih šol, ki se, razen s FŠ, posveta tako ali tako niso udeležili. V preddverju, denimo, je bila prisotna mag. Juta Ošlak, ki je letos izgubila zaposlitev na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Predstavila je …/…/. 

Vse bolj popularen urednik in tekač Samo Rugelj …/…/. Še vedno se dogaja, da ljudje v Sloveniji odrastejo, ne da bi ugotovili, da njihovo telo brez težave in brez velikega napora zmore teči dvajset minut in več.« To bi bila dobra tema za strokovni posvet ZDŠPS. Pogledati bi morali sami vase, saj drugi to namesto športnih pedagogov že počnejo – pismeni so in na »ti« z vsemi vrstami medijev, tudi odmevni so. Športni pedagogi pa so se najprej sami odpovedali reviji zanje in za mlade. Le kaj so mislili?

Čestitamo!

Podelitev priznanj osmim športnim pedagogom (Danijela Ledinek - OŠ Podgorje pri Slovenj Gradcu, Vitoslav Gabrič - OŠ Otočec, Peter Juteršnik - OŠ I Murska Sobota, Claudia Rabuza - Hruševec, Šentjur, Milan Soršak - OŠ Ludvika Pliberška Maribor, Saša Vesel - Gimnazija Šiška Ljubljana, Anton Zakšek - OŠ Jurija Dalmatina Krško, Samo Žmavc - Srednja medijska in grafična šola Ljubljana) je minila ekspresno, brez utemeljitev in brez doslej tradicionalnih predstavitev, s katerimi so nagrajencem izkazovali spoštovanje. Kaj takega se je v dolgih letih zgodilo prvič.

NIKO SLANA