EFT - Posebno potovanje

Vabljeni na pot k srečni verziji sebe!

Približno leto dni je trajalo, da sva se s Piko Rajnar končno srečali. Že veliko časa pred tem sem slišala zanjo in za »njeno« metodo EFT, torej za t. i. tapkanje – precej ljudi poznam, ki jo redno uporabljajo in so navdušeni, seveda pa vem še za več dvomljivcev in takih, ki jo zaničujejo in se iz nje norčujejo. Pa saj ti imajo podoben odnos do skoraj vsega. Sama metode ne poznam podrobno, a čutim, da mi je blizu in sem ji naklonjena. Že dolgo (kot še marsičemu, čeprav vsega v svojem vsakdanu ne počnem redno). Prav zato smo v Šolskih razgledih s toliko večjim veseljem že objavili nekaj člankov o tem.

In tako sem se po naključju (teh, pravijo, da ni) zapletla v pogovor s prijazno uradnico Manuelo na eni naših upravnih enot, kjer sem urejala svoje dokumente. Opravilo, ki nam je po večini vsem odveč, tako ostaja v prijetnem spominu. Seveda je klepetu botrovalo moje ime, ki – to me zmeraj znova neskončno veseli – pogosto prikliče nasmeh na lica in vpliva na dobro voljo. Tako se je tudi prijazna uradnica na široko zasmejala: »O, Lučka ste, kako lepo. Pravkar sem po telefonu govorila tudi z eno Lučko, prav tako zelo simpatično, z EFT Lučko. Morata se spoznati.« In tako sem zvedela, da je ta druga Lučka pravzaprav Pika, v uvodu omenjena, ki jo tako kličejo prijatelji, saj je eno samo sonce, resnična lučka torej.

Množičen odziv na knjigo

Končno sva se srečali. Dve lučki Lučki. Kakšno sonce je zasijalo v tisti poznopoletni deževni dan! Kar ne vem, kam je ubežala ura, pravzaprav dve … Pika je ena sama svetla energija. Bila je v pripravah na novo šolsko leto, ko so se tudi njena srečanja in delavnice začele intenzivneje odvijati. Načrtovala je torej urnik (nabit, da je kaj!), ob tem pa se je ukvarjala s knjigo (zanjo je napisala uvod in jo tudi uredila) Kako je EFT spremenil moje življenje, ki obsega 13 resničnih zgodb resničnih ljudi iz Slovenije, takšnimi z imeni in priimki. Prvi odzivi so bili imenitni in Pika je prav v tistih dneh prejemala veliko pošte, pravzaprav izrazov navdušenja, in skušala je čim bolj sproti odgovarjati.

Seveda sem ji, kot matematičarki (na začetku svoje poklicne poti je bila nekaj let učiteljica matematike), zaupala svojo dolgoletno nočno moro, s katero sem, na srečo, že pred leti opravila (če še ne bi, bi zagotovo to pretapkala!). V gimnaziji sem bila namreč v matematičnem razredu, a ne zato, ker bi me matematika veselila, pač pa zato, ker je v razredu manjkalo učencev, pa sem se jim pridružila, saj me je mikal dopoldanski pouk (v tistem razredu, kjer naj bi bilo mesto zame, je bil pouk popoldne). Sošolci so bili večinoma matematični zanesenjaki in dejansko po tem nisem spadala mednje. In o peripetijah v zvezi z matematiko imam kaj povedati. Na srečo se je vse dobro izteklo, tudi poznejše nočne more so izzvenele. Pika, čeprav profesorica matematike, me je razumela, zelo razumela ...

Za tapkanje ne potrebujemo pomagal

Seveda sva se pogovarjali pretežno o EFT. Znova sem slišala, kar sem poprej že prebrala, in sicer o tem, kako se je sama seznanila s to tehniko in se z njeno pomočjo za zmeraj znebila strahu pred letenjem. Pa ne le tega. Nič nenavadnega ni, da jo je metoda povsem zasvojila in da ji zdaj namenja domala ves svoj čas. »Če se podamo na pot EFT-ja, to pomeni, da se odpravimo na potovanje,« pripoveduje Pika, »nanj gremo skupaj s svojim telesom, ne ločeno od njega kot med sanjarjenjem, na potovanje proti izpolnjeni srečni verziji sebe gremo, ta pa živi – kje drugje kot v nas samih, pokopana pod kupom strahov, zamer in drugih čustvenih bolečin. S to metodo te kupe odmaknemo, jih počistimo, skratka, rešimo se jih!«

Spomladi smo tudi sami objavili kar nekaj prispevkov o tej temi. Pika jih je zasledila in jih bila zelo vesela. Morda je za spoznanje manj naklonjena medvedu Zdravku, o katerem smo nekajkrat pisali. Zakaj? »Nič ni narobe z medvedkom Zdravkom, prav simpatičen je. In verjamem, da ga otroci zelo vzljubijo, kako ga ne bi, saj je medvedek že od nekdaj priljubljen med najmlajšimi. Moti me le v toliko, ker marsikdo misli, da otroci potem zares potrebujejo medvedka Zdravka, če želijo izvajati EFT. Dejstvo je, da ne potrebujemo ničesar! Ne otroci ne odrasli. Le tapkamo!« pojasnjuje Pika Rajnar.

Imeli sva si še veliko povedati, saj sva si tudi po letih zelo blizu in vsako generacijo oznamuje kaj posebnega. Skratka, vem, da srečanje s Piko ni bilo le prvo in obenem zadnje. Z veseljem se bom kdaj pridružila tudi njenim delavnicam. Morda vas srečam prav tam.

LUČKA LEŠNIK