Apologija pouka etike

Naš komentar

Med vprašanji, ki se zastavljajo tako v zvezi z novo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju kakor tudi pri evalvaciji predmeta državljanska in domovinska vzgoja ter etika, je tudi vprašanje, ali je pouk etike v osnovni šoli potreben. Če sodimo po tem, da sploh ni malo evropskih držav, kjer imajo v osnovnih šolah pouk nečesa, kar se imenuje etika, potem se zdi, da je pouk etike v osnovni šoli potreben. Toda prav iz dejstva, da ga nimajo v vseh državah, lahko sledi tudi nasproten sklep, namreč da tak pouk ni nujno potreben. Kajti če bi bil, bi ga imeli v vseh državah. To pa ne pomeni, da tam, kjer učnega predmeta s tem imenom nimajo, nimajo niti moralne vzgoje. Moralna vzgoja in pouk etike sta namreč – kljub njuni običajni tesni povezanosti – različni stvari. Če ne zaradi drugega pa vsaj zato, ker je pouk etike vedno intencionalna dejavnost, moralna vzgoja pa ne, saj je moralna vzgoja lahko tudi stranski produkt drugih dejavnosti. Po drugi strani pa tudi v državah, kjer imajo pouk etike, ne gre nujno za pouk etike kot teorije morale, ampak pogosto le za običajno razumljeno moralno vzgojo. Izhodiščno vprašanje pa se nanaša prav na potrebnost pouka etike kot teorije morale. Ker je teorija morale oblika vednosti, gre za vprašanje, ali učenci v osnovni šoli potrebujejo določeno znanje o temeljnih moralnih pojmih kot so dobro, zlo, vrlina itd. Če ga, ali ga potrebujejo zato, ker je to znanje že samo po sebi nekaj dobrega, ali zato, da oni sami postanejo dobri. Če menimo, da ga potrebujejo zaradi drugega razloga, moramo predpostaviti, da ga je mogoče poučevati. Pri tem ne gre za predpostavko, da je denimo znanje o vrlini mogoče poučevati, ampak za predpostavko, da je moralna vrlina znanje, ki jo je ravno zaradi tega mogoče poučevati. Toda ali je vrlina res znanje? Ali jo je sploh mogoče poučevati? Vprašanji nista novi. Zasledimo ju že v znamenitem sporu med sofisti in Sokratom. Od takrat pa vse do danes nekateri menijo, da je ni mogoče poučevati. Med tistimi, ki so prepričani v nasprotno, pa mnogi mislijo, da jo je bolj kot s teoretskim poučevanjem mogoče poučevati z zgledom. Toda tudi z zgledi so težave. Vprašanje je namreč, ali zgledno ravnanje učiteljev ali plemenita dejanja, ki jih učitelji pri pouku predstavljajo kot zgled učencem, da bi pri njih spodbudili občudovanje in posnemanje takih dejanj, res vodijo do moralnega delovanja. Zdi se, da je odgovor negativen vsaj v primeru kantovsko razumljene avtonomne morale. Kajti tudi če posnemanje in občudovanje drugih koga pripelje do krepostnega dejanja, to dejanje ni moralno v strogem pomenu besede, saj ni bilo storjeno zgolj iz dolžnosti, torej v skladu s kategoričnim imperativom. Poleg tega pa človeka posnemanje in občudovanje drugih pogosto prikrajša za kritično refleksijo in ga drži v stanju, ki ga Kant imenuje nedoletnost. Če torej posnemanje vrlih dejanj ne vodi do moralnega delovanja, po drugi strani pa tudi vednost o tem, kaj ni prav, ne more preprečiti, da delamo, kar ni prav, zakaj neki sploh zahtevati pouk etike v šoli? Vsaj en razlog je, ki tak pouk upravičuje. Pouk etike v šoli je namreč potreben, tudi če nas vednost o tem, kaj je dobro in kaj zlo, ne obvaruje pred delanjem zla. Zla res ne delamo, kot je menil Sokrat, samo zato, ker ne vemo, da je zlo, toda če ne vemo, kaj je zlo, ga vendarle lahko delamo v dobri veri, da ni zlo. Pouk etike, ki nauči otroke razlikovati med dobrim in zlom, lahko prepreči vsaj takšna dejanja. Že to ni tako mala stvar, če pa jim pomaga še razumeti, kaj bi v določenih okoliščinah morali storiti ali kako bi morali živeti, si pouk etike zasluži ustrezno mesto v šoli ne glede na to, da ne more niti preprečiti nemoralnega ravnanja niti narediti človeka krepostnega.

Na prvi pogled se zdi, da se pri nas tega dobro zavedamo, saj imamo celo dva učna predmeta, katerih ime vsebuje tudi besedo »etika«. Toda če primerjamo predmetnik slovenske osnovne šole s predmetniki drugih evropskih držav, opazimo neko pomembno razliko. V mnogih državah ima etika v osnovni šoli večji obseg in tudi obravnava se v daljšem časovnem obdobju kot pri nas. Ta razlika je v glavnem posledica tega, da imajo v nekaterih od teh držav v osnovni šoli obvezen konfesionalni pouk določene religije, etiko pa pogosto kot alternativni predmet za tiste, ki ga ne obiskujejo. A tudi v tistih državah, kjer nimajo etike kot alternativnega predmeta, je etična problematika zajeta v konfesionalni, interkonfesionalni ali nekonfesionalni pouk religij, ki ga obiskuje večina učencev. To pomeni, da je tudi »struktura« izobrazbe, ki jo pridobijo otroci v osnovni šoli, drugačna. V Sloveniji sicer imamo obvezni predmet državljanska in domovinska vzgoja ter etika, poleg tega pa še obvezni izbirni predmet verstva in etika, vendar je v obeh primerih na etiki manjši poudarek, v drugem primeru pa je etična tematika poleg tega še zožena, saj je tesno povezana z religioznimi temami in problemi. V obeh predmetih tudi manjka osnovna teoretska podlaga, ki z opredelitvami temeljnih etičnih pojmov (dobro, zlo, pravičnost itd.) v kontekstu različnih etičnih teorij, šele omogoča resnično razumevanje dilem tako v zvezi z zelo pomembnimi življenjskimi vprašanji (o etični dopustnosti abortusa, evtanazije, samomora, ubijanja v vojni, laganja z namenom preprečitve še večjega zla itd.), kakor tudi socialnimi vprašanji (o distributivni pravičnosti, pravicah posameznika v razmerju do interesov skupnosti, solidarnosti itd) in vprašanji, ki so v zadnjem desetletju vedno bolj pereča, in s katerimi se ukvarjata okoljska etika in bioetika (odgovornost do okolja, kloniranje, genetski inženiring itd). Nekatera od teh vprašanj so lahko, in bi tudi morala biti, obravnavana pri posameznih učnih predmetih (državljanska vzgoja, biologija, geografija itd.), vendar … Kako končuje svoj komentar dr. Zdenko Kodelja, preberite v ŠR!