Sporna bližnjica

O tem, kdaj ukaz »kopiraj-prilepi« postane kraja intelektualne lastnine

V sklopu kulturnega dne smo si z učenci od šestega do devetega razreda ogledali film Buda se je zrušil od sramu. Po ogledu ter vodenem pogovoru pred filmom pri pouku slovenščine in po filmu v kinu z dr. Mirjam Hladnik Milharčič je za domačo nalogo sledilo še ustvarjalno odzivanje v obliki razmišljujočega spisa. Učenci so morali izraziti svoje mnenje o srečanju z nenavadno filmsko zgodbo o življenju otrok v Afganistanu ter jo vrednotiti glede na lastne izkušnje.

Med bolj ali manj prepričljivimi besedili učencev (pa tudi takimi, ki jih je že pošteno obdelala starševska roka) sem naletela na jezikovno, slogovno ter vsebinsko dovršeno oceno filma izpod peresa učenca, ki ima drugače težave z ustnim in pisnim izražanjem. V spletni iskalnik sem vnesla le dve besedni zvezi iz tega odličnega spisa in že prvi zadetek mi je odkril, kdo je resnični pisec besedila, pod katerim se je brez pomisleka podpisal moj učenec. Epilog tega dogodka je bil seveda pogovor o avtorskem delu, kamor sodijo vse individualne intelektualne lastnine s področja književnosti, znanosti in umetnosti. Prav vsi so razumeli, da se ne moreš predstaviti kot avtor nečesa, kar je ustvaril intelekt in razum nekoga drugega, zato smo razpravljali o tem, ali je prisvojitev avtorskega dela morda moralno sprejemljivejša od kraje materialnih dobrin.

Možnosti in pasti spleta

Svetovni splet nam je omogočil dostop do vseh vrst informacij in besedil, žal pa je vedno bolj uveljavljeno tudi prepričanje, da je vse, »kar visi na netu«, prosto za uporabo. Je tako rekoč brez avtorja, neke vrste ljudsko slovstvo, ki se s preprostim ukazom kopiraj-prilepi širi iz ene seminarske naloge v drugo, iz ene diplomske naloge v drugo, zdaj pa »oplaja« tudi že osnovnošolske spise. Ob tem se sprašujem, kako se bomo profesorji na vseh nivojih šolanja spopadali s problemom avtorstva besedil naše mladine. Srž tega problema po mojem mnenju ni le v lahkem dostopu do vseh vrst podatkov in posameznikovi želji po lagodnem življenju in hitrem uspehu, temveč tudi v tem, da imajo računalniško vedno bolj pismeni otroci čedalje hujše težave s koncentracijo, poslušanjem in branjem z razumevanjem, njihove jezikovne spretnosti so vedno slabše razvite, zaradi česar se tako ustno kot pisno težje izražajo. Upoštevati moramo, da sodobni otroci odraščajo ob stalnem stiku z elektronskimi mediji in so zato navajeni sprejemati podatke, ki so vedno podprti s slikami. Dr. Meta Grosman ugotavlja, da razvoj elektronskih sporazumevalnih zmožnosti manjša zanimanje za tiskano besedo ter povzroča upadanje jezikovnih zmožnosti. Tudi učitelji ugotavljamo, da je naša mladina vedno bolj nemočna, kadar se mora spoprijeti samo z besedo brez vizualnih pomagal. Zato sem prepričana, da pouk slovenščine tako (p)ostaja temeljnega pomena, saj »ni misli in sporočila, dokler nista izoblikovana v besedi; njuni učinkovitost, natančnost in doseg pa sta neposredno odvisni od jezikovne zmožnosti in znanja« (Učni načrt).

Nujno se je poglabljati v literarni svet

Ker živimo v obdobju, ko učenci pridejo do vseh oblik leksikonskega znanja le z nekaj »kliki«, vlogo učiteljev slovenščine dojemam predvsem tako, da pri učencih razvijamo pozitiven odnos do branja, jih navajamo samostojno in kritično razmišljati o prebranem, poslušanem, gledanem, jih spodbujamo k pogovoru, k izražanju svojega mnenja ter vrednotiti glede na lastne izkušnje pa tudi tvoriti lastna besedila. Ustvarjalno odzivanje v smislu pisanja domišljijskih, poldomišljijskih in drugih vrst besedil se mi zdi še posebej pomembno, saj gre za pridobivanje sposobnosti ubesedovanja misli v urejeno in koherentno besedilo, v katerem se brez težav znajde vsak bralec. Prepričana sem tudi, da poglobljeno srečevanje z literarnim svetom spodbuja občutljivost do bivanja v realnem svetu, privede do zavedanja samega sebe in okolja, v katerem živimo. Dr. Milena Mileva Blažić ugotavlja, da ustvarjalno pisanje spodbuja in razvija logično mišljenje, domišljijo, opazovanje, spomin, smisel za humor, splošno razgledanost, besedišče, sposobnost branja z razumevanjem ter izražanja, prizadevanje, radovednost, vztrajnost pri nalogah, zadovoljstvo ob ustvarjanju, nekonformizem, občutek za pravičnost ter sposobnost vživljanja.

Besedno sporočanje je osrednje

Učitelji radi potarnamo, da je poučevanje vedno težje. Hrepeneče oziranje v bližnjo preteklost, ko otrokom zgolj besedna sporočila niso predstavljala nobene težave, ne bo pomagalo. V šolskih klopeh sedi računalniška generacija otrok, ki nas sili, da sledimo tehnološkemu razvoju in svoj pouk interaktivno nadgrajujemo. In prav je tako, vendar v vnemi, da bi bili moderni in učencem všečni, ne smemo pozabiti, da besedno sporočanje še vedno zavzema osrednje mesto v človeškem sporazumevanju. Naučimo jih, da je beseda njihovo najbolj potrebno orodje na poti do uspeha.

BARBARA KAMPJUT, prof. slovenščine
Osnovna šola Franceta Bevka Ljubljana