Doma med oblaki

Predstavljamo dr. Borisa Kožuha

Kdo je dr. Boris Kožuh? Čeprav sem nekje zapisal, da je največji ljubitelj jadralnega letenja in zaljubljen v stara jadralna letala, je to najbrž le njegova zunanja podoba. Človeka, ki je preživel mladost v Splitu in Sinju in je skoraj vse šole končal na Hrvaškem, le del pa v Sloveniji, in je prva službena leta opravil kot učitelj fizike na Osnovni šoli v Selnici ob Dravi, je najbolj zaznamovala pedagogika. Zdi se, da ga je vselej najbolj zanimalo, kako mlade nekaj naučiti. In ker je letenje njegov konjiček, ga je nadvse zanimalo učenje letenja in navduševanje zanj.

Nekje je mimogrede dejal, da mu pri vsem tem največ pomeni prav druženje z letalskimi prijatelji. Ko je pripovedoval o nekem zanj nepomembnem sporu okrog lastništva jadralnega letala, mu še na misel ni prišlo, da bi se zaradi takšnih nesporazumov opredeljeval za eno ali drugo stran, čeprav je bil pri letalu, zaradi katerega so nastajala trenja, še zmeraj delni lastnik: »Letalo mi ne pomeni toliko, da bi se postavil na eno ali drugo stran in zato izgubil drage prijatelje na eni ali drugi strani spora.« Ali ko ga je Stipe Krišto v Livnu vprašal, če bo potisnil letalo na štart, češ da je že čas za v zrak, mu je odvrnil, da bo počakal, če se bo morda pojavil kdo od njegovih splitskih učencev in jadralnih prijateljev. Na voljo je bilo namreč le eno jadralno letalo …

Jadralski raj

Zdi se, da je Borisu največja vrednota prav učenje letenja, prek katerega, vsaj tako se zdi, izkazuje svojo pripadnost jadralnemu letenju. Nikoli ga ni zanimalo letenje z motornimi letali. Na letališču v Sinju, kjer so od nekdaj leteli člani aerokluba Split, je nekoč redno preživljal poletne počitnice. A med zadnjo vojno so se tam razmere zelo spremenile, zato je razočaran nad dogodki v Sinju in nad vodstvom obeh klubov to letališče dokončno zapustil, čeprav je bilo jadralski raj na zemlji. Zdaj so tam samo še čudovite vremenske razmere za jadralno letenje. Kot novo domovanje je izbral letališče v Livnu, ki ga je ob starem vzletišču iz petdesetih let prejšnjega stoletja na novo postavil Stipe Krišto, dobro znan tudi starejšim slovenskim pilotom. Tu še zmeraj čaka na jadralce iz Splita, da bi se jim posvetil.

Seveda še upa, da bodo splitski jadralci, ki zdaj uporabljajo Livno za svoje izhodišče, vendarle dojeli, v čem je bistvo problema in da bo v prihodnosti letališče v Sinju znova vrvelo od letal.

Boris, ki je član kluba starodobnikov na Češkem, je ob lanskem bivanju v Livnu neprestano brskal po svetovnem spletu, najbrž tudi iz navade, in iskal kakšno staro jadralno letalo za majhen denar. »Ko zagledam oglas, da v Veliki Britaniji prodajajo, denimo, še leteče jadralno letalo z vozom za pičlih tisoč funtov, si ne morem kaj, da ga ne bi kupil … Več v ŠR!

… Po vojski je dobil službo učitelja na Osnovni šoli v Selnici ob Dravi, tam je delal nekaj let in ima čudovite spomine na tisto obdobje. Pozneje je nadaljeval študij v Ljubljani, na Filozofski fakulteti. Eno leto je letel v Slovenj Gradcu (1970), dve leti še v aeroklubu v Mariboru. Zaradi družine, otrok, študija in vsega, kar se je nabralo, je za skoraj petnajst let prekinil z letenjem. »Ko sem že skoraj pozabil, da sem bil nekoč jadralni pilot, sem po opravljenem doktoratu, ko sem se znebil tega velikega bremena, šel v Split in se znova vpisal med člane. Od starih jadralcev iz mojega rodu ni bilo nikogar več, samo iz pripovedovanja so še vedeli, da je nekoč bil neki Boris Kožuh, navdušen jadralec in učitelj. Sprejeli so me in potem sem znova hodil v Sinj, na letališče aerokluba Split, kjer sem preživljal poletja. Prvi dan počitnic sem prišel na letališče, zadnji dan odšel,« pripoveduje navdušeno. Kaj vse je delal, je težko na kratko povedati … Nekaj tega preberite v ŠR!

… Veliko prostega časa preživi na letališču. Zadovoljno razlaga: »Služba v prosveti mi omogoča, da sem vse poletje prost, sam si načrtujem vse druge obveznosti, tako da lahko preživim počitnice na letališču. Najbrž bi bil še kdo enako vnet, če bi imel možnost. Nekdo, ki ima samo tri tedne dopusta, si tega ne more privoščiti. To pa še ne pomeni, da ni ljudi, ki bi želeli preživeti toliko časa na letališču. Nisem izjema. Po svetu so še ljudje, ki preživijo veliko časa na športnih letališčih.«

Nastopal je na mitingih

Posebno Borisovo veselje pa so akrobacije, čeprav ni bil nikoli posebno navdušen nad njimi in niti ne za hrbtni let. »Ko pa je leta 1990 prišel v Split in na letališče v Sinj na dopust Saša Kubovec iz Čeških Budjejovic, učitelj in letalski inšpektor ter dober akrobat, nas je želel učiti akrobacije,« se spominja Boris. Češki gost je nekaj let celo nastopal z blanikom v zrcalnem letu. Z njim so se domenili, da bosta dva naša pilota pri njem opravila tečaj akrobacij z blanikom, a ko bi se tečaj moral začeti, ni bilo nikogar. Zato se je Boris »žrtvoval« in sam opravil pri njem tečaj, čeprav ga akrobacije niso pritegnile. »Bil je dober pedagog, za vsak položaj letala mi je pokazal in povedal, kdaj in kaj moram narediti s palico v zraku, na zemlji pa mi je še povedal, zakaj je tako. Akrobacije so mi postale všeč prav zaradi tega učitelja,« poudarja. Boris je nastopal tudi na mitingih, čeprav njegove akrobacije niso tako popolne kot od učitelja. Zase pravi da je učenec, ki ni dosegel svojega učitelja. »Morda samo v returnemanu, ki mi gre zares dobro.«

In zakaj si Boris želi hrbtnega leta? Tudi to boste zvedeli v zapisu Nika Slane v ŠR!