V Armenijo
pomladno odkrivanje
Pred dnevi me je razveselil lirični potopis Potovanje v Tumanjan, nova knjiga založbe Tuma. Listam, prebiram, »pridružim« se druščini, ki se iz armenske prestolnice Erevan poda proti nekdanjemu Dsehu, rojstnemu kraju velikega armenskega pesnika, pisatelja in dramatika Ovanesa Tumanjana. Dseh so po pesniku preimenovali v Tumanjan. Sama ne vem, kdaj me knjiga tako zelo prevzame, da se zares povsem potopim v divji Kavkaz, v cvetočo dolino Lori …
Cvetko Zagorski mojstrsko preplete rajanje vaških deklet in to poveže s Tumanjanovo najlepšo pesnitvijo Anuš, ob sinji prostranosti Sevanskega jezera se spomni pesnikovega epa Ahtamar … Ustavim se ob pravljici Nepremagljivi petelin. Pripoveduje o preprostem, pogumnem kikirikaču in lakomnem cesarju. Tako je, kakor da bi jo slišala včeraj, četudi so minila od takrat že več kot štiri desetletja. Je prva v knjigi Armenske pravljice (Mladinska knjiga, 1966) – te so me čakale pod smrečico na prehodu v novo leto 1968 …
Vse to se dogaja prav zdaj, ko v Cankarjevem domu že od srede februarja poteka festival kulture in umetnosti Armenija od blizu. S številnimi dogodki nam skuša približati deželo, ki je prva na svetu uradno sprejela krščansko vero, doživela tragični genocid (posledično eksodus) na začetku prve svetovne vojne in po tem usodnem zgodovinskem dogodku postala ena sovjetskih kavkaških republik, ki je svojo neodvisnost doživela – podobno kot mi – leta 1991. Armenska cerkev vse do zdaj pomeni najmočnejše vezivo za ohranjanje armenske identitete skozi burno in tragično zgodovino armenskega naroda. Festival je vpeljala odlična kulturnozgodovinska razstava Armenska tradicija med svetom in svetim s kar 62 izjemnimi eksponati armenske cerkvene umetnosti iz obdobja med 12. in 19. stoletjem – z obrednim posodjem, zavesami, pregrinjali, liturgičnimi oblačili, predvsem pa tudi z enkratnimi kamnitimi križi ali iz kamna izklesanimi pomniki, ki jih imenujejo hačkarji (so iz 12. in 13. stoletja). Na ogled so tudi ženska nacionalna oblačila in razkošen nakit. Mnogi razstavljeni predmeti so še zlasti dragoceni zaradi datumov, vpisanih v armenski pisavi.
Razstavo je pospremilo predavanje Podobje armenske krščanske umetnosti Zemfire Tarajan. Ob poslušanju se je kmalu razjasnilo, zakaj je Armenija zmeraj ljubosumno varovala izročilo in obrede prvih kristjanov in se je tako umetnost utemeljila na določenem nasprotovanju bizantinskemu slogu. Bila je namreč ena prvih dedinj krščanstva in je vse napade na svoje dogme doživljala kot grožnjo ne le verski samostojnosti, temveč tudi politični. Strokovnjakinja je spregovorila še o hačkarjih in na videz primitivnih reliefih na teh značilnih armenskih spomenikih.
Preplavljajo me veličastni občutki, ko se zavem minljivosti in povezanosti obenem … Vse to ob resnobni in otožni glasbi, medtem ko postopam med vitrinami, panoji, razstavljenimi primerki … Podobe oživljajo, prebujajo se spomini na nepozabna doživetja izpred več kot desetletja, ko smo z radovedno druščino pluli proti Akdamarju, otočku, prepolnem živahnih galebov, sredi veličastnega jezera Van v Vzhodni Turčiji. Spomnim se potikanja po nekdanji armenski prestolnici Ani, med rjavordečimi ruševinami, pomniki preteklosti, po razbeljenem pesku in ožgani travi sredi pripekajočega poletnega dne … Zdaj Turčija, včasih Armenija …
Poslušam armensko glasbo, zlasti zanje značilni duduk (staro glasbilo, nekakšna piščal), in Potovanje v Tumanjan postaja še bolj doživeto. Potopljena v mistično deželo sem očarana, kako Cvetko Zagorski mojstrsko prepleta literarni potep z doživljanjem Tumanjanovega ustvarjanja in ga spretno vzporeja s slovenskimi literarnimi junaki in pisci: Oračevo pesem in Cankarjevega Hlapca Jerneja, Davida Sasunskega in Levstikovega Martina Krpana, zasledimo Mateja Bora, Cirila Kosmača … Za konec še vzporednica s Prešernom: Tumanjanovo umiranje je bilo človeško mučno, Prešernovo mučeniško – ne le osebno, tudi narodnostno in obče človeško. Prav tako je Prešernov Krst slovensko tragičen. Cveto Zagorski se upravičeno sprašuje, ali je morda tudi zato naš kulturni praznik dan Prešernove smrti, medtem ko Armenci praznujejo dan Tumanjanovega rojstva …
Armenija me je, zdaj vem, nagovorila že s pravljicami, ko sem komaj prepoznavala črke in začela brati … Zdaj so Armenske pravljice prav spet na vrhu moje knjižne police, in sicer ob Potovanju v Armenijo Osipa Mandelštama (Cankarjeva založba, 2008) in novi Tumini knjigi … Ta pomlad je zame tudi armenska pomlad …
LUČKA LEŠNIK
