|
 
Letos mineva 50 let od smrti Jožeta Plečnika, našega največjega arhitekta. A njegova arhitektura je živa; pravzaprav čedalje bolj. Zdi se, kot da se uresničuje njegova želja po brezčasni arhitekturi. V tokratnih Šolskih razgledih se bomo sprehodili po Plečnikovih Žalah (nastajale so v letih 1937–1940), našem največjem pokopališču. V bližajočih se dneh ob 1. novembru, dnevu spomina na mrtve, bodo obiskane še bolj kot po navadi. Pa ne le Žale, tudi druga pokopališča. Vezi z ljudmi namreč ostajajo, čeprav se življenja iztekajo; saj kogar sprejmemo vase, nikoli zares ne odide …
ČLOVEK ZA DRUGE
»Zmeraj so me zanimale poti, ki jih učitelji ubiramo, da bi prenašali znanje in omiko naslednjim rodovom. Nikoli pa si nisem predstavljal, da bi lahko v našem šolskem sistemu spravil v življenje ignacijansko pedagogiko,« pripoveduje Marjan Peneš, ravnatelj Osnovne šole Matije Valjavca Preddvor. Čeprav sta mu ravnateljevanje in z njim povezan vpliv na vzgojo in izobraževanje velik izziv, so se mu prav s snovanjem prve katoliške devetletke pri nas izpolnile poklicne želje. Tako se je med svojim bogatim pedagoškim ustvarjanjem odzval povabilu, da bi vodil skupino, ki naj bi postavila pravne, strokovne in druge temelje za nastanek prve katoliške devetletke v Sloveniji. Naš sogovornik razgrinja, kako se je sploh porodila zamisel za zasebno katoliško devetletko, pojasnjuje njeno drugačnost, novosti, kakšni bodo morali biti učitelji … Razkriva tudi prvine ignacijanske pedagogike. »Klik!«
S KOVČKI UPANJA V SMRT
»Prihajali so z vlaki, v lesenih tovornih vagonih. Včasih so cele vagone ljudi poslali naravnost v smrt ali pa so opravili izbor in tako odločili, koga bodo ubili takoj, koga pa izkoristili najprej kot delovno silo ali za poskuse. S seboj so lahko vzeli do 25 kg prtljage. Naročili so jim, naj vzamejo samo najbolj nujno in vredne predmete, da bodo lahko začeli z novim življenjem. Ljudje so tako jemali s seboj denar, nakit, ure in druge dragocenosti. Namestili so celo tuše, po katerih voda ni pritekla nikoli. V slačilnici so se morali sleči, naročili so jim celo, naj si dobro zapomnijo, kje bodo pustili oblačila, da jih bodo potem laže našli ... » V naši novi številki Šolskih razgledov – ob dnevu spomina na mrtve – profesorica Zlatka Janžek predstavlja pretresljive vtise s poti po južni Poljski, zlasti iz Auschwitza in Krakova.
MARKO ... IN NJEGOVI ZMAGOVALCI
Eno tistih poletij je, ki se zame končajo z »maturantskim izletom« … Tisočkrat preigrani črni scenariji, zgodbe o odgovornosti in nepredvidljivosti, preplet skrbi s pričakovanji. A vendar neskončna oddaljenost od rutine. Da je tako, dokazujejo zaskrbljeni starši in vprašanja, ki zahtevajo nemogoča zagotovila. Najbolj tisto, da se ne more zgoditi nič. Niti mojih 110 odstotkov vloženega truda ne more popraviti neznosnosti avtonomije, ki mi jo podarja država le ob izbranih priložnostih. Odgovorov imam čedalje manj. Komaj kaj bolje je z voljo. Med dijaki, mojimi kopiloti, je ozračje drugačno. Da je »navadn« in zato ni treba, da še jaz »psihiram ta stare«, mi nebesedno sporočajo … Kako se je Marko odločil, kam je spravil prtljago strahov in predsodkov, si preberite že »s klikom!«
NAŠ POGOVOR
Letošnjo pomlad je dr. Anica Cevc, umetnostna zgodovinarka in muzealka, zaokrožila svoje poklicno delo z razstavo slikarskih del Jožefa Antona Lerhingerja. Z dvema njegovima slikama se je srečala na začetku svoje bogate raziskovalne poti, ko ju je pomotoma uvrstila med dela Fortunata Berganta. Ko je ugotovila, da nista Bergantovi, je začela iskati pravega avtorja. Vmes je bilo veliko razstav, predstavitev, pisanja, študija, terenskega in muzealskega dela; pa tudi zamisel, kako seznaniti otroke z umetnostno galerijo, se je porodila v njeni glavi. Tako je Svetlana Makarovič spesnila Gala v galeriji. Od leta 1965 je bila ravnateljica Narodne galerije v Ljubljani in pred tem kustosinja; vso delovno dobo predana isti ustanovi. Njena posebna ljubezen so bili – in so še – baročni slikarji … Več o njenem bogatem in razgibanem življenju, delu in ljubezni v novih Šolskih razgledih.
NE GRE ZA STRAH
»Ena od posledic, povzročenih s predlaganimi spremembami sedanje šolske zakonodaje, je velika zaskrbljenost za prihodnost javnega šolstva, ki jo strokovna in širša javnost izraža s podporo pozivu za kakovostno javno šolstvo. Povsem zgrešeno pa je, da se zavzemanje za kakovostno javno šolstvo, ki ga s svojimi podpisi podpira že več deset tisoč slovenskih državljanov, razlaga kot posledico strahu pred zasebnimi šolami ali nezaupanja v javne šole. Ne gre niti za strah pred kakovostnimi zasebnimi šolami niti za podcenjevanje javnih. Gre za upravičeno skrb, da se bodo javne šole zaradi ukrepov šolskih oblasti postopno znašle v slabšem položaju kot doslej in v slabšem materialnem položaju kot tiste zasebne šole, ki jih financira država.« A dr. Zdenko Kodelja nam še podrobneje razkriva upravičeno skrb za kakovostno javno šolstvo … »Klik!« Tokratna številka Šolskih razgledov že v uvodniku razgrinja razmišljanja o zasebnem šolstvu pri nas. Ker tej temi namenjamo posebno pozornost, si lahko na naših straneh preberete članke strokovnjakov in drugih, pa tudi utemeljitve, zakaj Za zasebno šolstvo in zakaj Proti.
|
