|
 
Pred dnevi so v prostorih ljubljanskega magistrata odprli razstavo profesorjev in sodelavcev Oddelka za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani. Sprehodimo se lahko med deli, ki so jih postavili na ogled Mirko Bratuš, Dragica Čadež, Črtomir Frelih, Tomaž Gorjup, Zdenko Huzjan, Boris Jesih, Sergej Kapus, Bojan Kovačič, Roman Makše, Ivan Mršnik, Beatriz Tomšič Čerkez in Jurij Selan. Z nekaterimi njihovimi deli smo opremili tudi tokratne Šolske razglede, da bi tudi vas, dragi razgledovci, spomnili na 60-letnico, ki jo Pedagoška fakulteta Ljubljana praznuje te dni.
RAZVREDNOTENJE
»Končno bomo vsi enakopravni!« je konec septembra zmagoslavno izjavil sin znanke, ki še obiskuje gimnazijo in je ljubosumen na starejša brata in sestro, ki sta že študenta in imata mesec več počitnic. Toda vsekakor ne bi mogli reči, da so enakopravni tudi vsi študentje. Vzemimo le šolnine, ki jih za zdaj plačujejo le izredni študentje, čeprav v resnici niso vsi pravi izredni, temveč jim je le zmanjkalo nekaj točk. Zanje šolnino po navadi plačajo starši. Toda enakopravni niso niti vsi pravi, torej zaposleni izredni študentje. Za vse je kriva »napačna« študijska izbira. Da je temu res tako in da se šole spreminjajo v navadne trgovine s sezonskimi razprodajami, nam še z aktualnima zgodbama podkrepi naša kolumnistka Jasna Kontler Salamon. »Klik!«
PRELOM V POGLEDU NA STAREJŠE
Na začetku je bila ena profesorica francoskega jezika, ena ustanova, ki ji je dovolila, da dela prostovoljno in pripravi prve večnamenske izobraževalne programe za starejše; ne prvo ne drugo ji ni bilo težavno. Pridobiti prve slušatelje pa … Bilo je, kakor da gre za prestavljanje gore. Prebiti stereotipe, prepričati okolje, da ni vse skupaj le potegavščina, nespoštovanje do starejših, prepričati druge ustanove, ki so se ukvarjale s starejšimi, potrebnimi pomoči, najti sodelavce, somišljenike, prepričati javna občila za sodelovanje, politike, da zapustijo koncept starejšega, nemočnega človeka in ga nadomestijo s podjetnim delujočim starejšim … Moramo se spremeniti. Da se ne bomo obnašali, kot da starejši nimajo znanja, ki nam ga lahko ponudijo. Več o tem si lahko preberete v prispevku doc. dr. Dušane Findeisen v novih Šolskih razgledih.
POPOLNOMA SEM ODPOVEDALA
Kljub obsežnemu znanju o tem, kaj depresija je, kako se prepoznava in kako se lahko zdravi, sama sebi (kot psihologinja in terapevtka) si nisem zmogla pomagati, da bi se nehali strahovi, tesnoba, da bi lahko spala, jedla, mislila in se čustveno odzivala. Nisem zmogla vstati iz postelje, iti s psom na sprehod, kaj šele teči ali se povzpeti na kak hrib … Tako se je tudi meni »zgodila velika depresija« z vsemi značilnimi znaki na telesni, socialni in čustveni ter kognitivni ravni. Popolnoma sem odpovedala. In to jaz, ki sem vedno tako optimistično gledala na svet in sem toliko let vlekla druge iz njihovih negativnih in po njihovem doživljanju brezizhodnih življenjskih okoliščin. A kljub temu sem se zmogla vrniti … »Klik!«
LIST IZ DNEVNIKA
Kaj vse se lahko zgodi v enem mesecu! V politiki pa sploh. Lahko si odpoklican, lahko si poklican. Tokrat je mene doletelo slednje. Dobila sem telefonski klic in predlog, da postanem kandidatka za ministrico za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Ne, nisem dobila preproste naloge – sprejeti ali zavrniti. Počitnice, tudi moje, so se pravkar končale. Saj pedagogi veste – takšne počitnice, ki so na papirju, vmes pa človek opravi sto in sto opravil v pisarni ali drugje, ki mu jih ne uspe postoriti med letom. Zato me je ob povabilu za kandidaturo najprej prešinila misel: joj, pa toliko imam še načrtov … V novi številki Šolskih razgledov ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojca Kucler Dolinar razkriva koščke svojih razmišljanj …
ZMAGOVITA BITKA
Ključ k uspehu je v tem, da starši in učitelji odigrajo le svojo vlogo in ne odvzamejo odgovornosti otroku. Kajti pri domačih nalogah (v osnovni šoli) sodelujejo starši, učitelj in otrok. Vsak od njih ima določeno nalogo in odgovornost, ki jo mora izpeljati. Sistem se zruši, kadar nekdo od udeležencev ne opravi tistega, kar bi moral. Ali pa naredi preveč. Starši so pri
domačih nalogah le usmerjevalci in svetovalci, njihova vloga je majhna. Učiteljeva vloga pa je, da daje učencu jasna navodila za domačo nalogo, določi rok oddaje, ga spodbuja, preveri nalogo, mu da povratno informacijo, staršem pa pomaga z nasveti. Slednje vam razgrinja Tatjana Šuler že »s klikom!«
|
