|
 
Krhko, nežno, skoraj kot privid se nam razkrivajo ozkolistni trpotec, plazeča zlatica, pasji zob, cvetoči regrat … A še tako navadne in vsakdanje rastline postanejo neskončno zanimive, ko jih pobližje pogledamo. Po stebelcih se sprehajajo mravlje, kobilice, številni hroščki, nad cvetom preletava metulj, polža v ljubezenskem objemu … V teh ljubkih rastlinah zaznamo življenjsko silo, ki vre iz nežnih cvetov, listov, stebelc in iz izbrane druščine žuželk. Vse to nam s čopičem in barvo ponazarja akademska slikarka Evelina Batista Abaza. Najustvarjalnejši del svojega življenja je namenila prav šoli, zdajšnji Osnovni šoli Jakoba Aljaža Kranj. To je šola, ki smo jo v prejšnji številki Šolskih razgledov, obarvani z ilustracijami njene hčerke, predstavili kot prizorišče Dadinega likovnega natečaja. Evelina Batista Abaza je tudi avtorica zaščitnega znaka šole – Aljažka. Njeni sodelavci in prijatelji, ki so se od nje poslovili predlansko poletje, so ji rekli kar Dada. Z drobci njene izraznosti smo obarvali te Šolske razglede. Dadi v spomin.
KAKŠNE IGRE NEKI?!
»Za božjo voljo, ne mešajmo vzgoje in izobraževanja vsevprek z upravo, s trgovino ali še čim! Pustite učiteljem učiti in vzgajati! Celo glasbeni pedagogi preradi pozabljamo, da je posledica oziroma prispevek glasbene vzgoje in izobraževanja splošni napredek družbe na socialnem in etičnem področju ter kulturni napredek. Brez dobrega glasbenega izobraževanja bi bila slovenska glasbena kultura osiromašena in naša identiteta ogrožena. S poglabljanjem v glasbeno vzgojo in izobraževanje ni težko ugotoviti sinergijskega učinka vzgoje in izobraževanja z glasbo, kajti naša vzgoja poteka ob pomoči učenja glasbe in obrnjeno,« pojasnjuje predsednik Zveze slovenskih glasbenih šol Anton Savnik. »Klik!«
SE BOMO NAVADILI NANJE?
Študenti so nezadovoljni, visokošolske ustanove in delodajalci pa zbegani … »Ali mi lahko pomagaš razvozlati, kako je po novem s stopnjami izobrazbe? Za službo se oglašajo že kandidati, ki so študirali po bolonjskih programih, jaz pa še ne vem, kako jih je treba razvrstiti z dozdajšnjimi diplomanti.« Poziv kolega, ki že vrsto let vodi kadrovsko službo v večjem podjetju, je našo kolumnistko Jasno Kontler - Salamon precej presenetil. Navsezadnje je že v začetku preteklega leta stopil v veljavo KLASIUS, to je novi klasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja, ki med drugim opredeljuje tudi ravni izobrazbe in ga je vlada z uredbo sprejela že pomladi leta 2006. Novih izobrazbenih ravni bi se torej morali že vsi navaditi. A pri tem se pojavlja kar nekaj težav … Več v ŠR!
O DROGAH
Ko je beseda o drogah, je nevarno pretiravati in razmere opisovati kot alarmantne. Preventivnih dejavnosti se je treba lotiti zelo premišljeno. Prepričati se moramo, ali so posamezne droge v šoli in njenem okolju sploh prisotne, kaj se v tem okolju dogaja in kaj učenci o drogah sploh vedo. Tovrstna problematika zadeva vso družbo, ne le šole, čeprav se jo pogosto krivi, da mladi zaidejo v svet omame. Tako opozarjajo strokovnjaki dr. Mojca Kovač Šebart, dr. Andreja Hočevar in dr. Janez Vogrinc. Izsledki njihove raziskave (»klik!«) so zelo zanimivi. Predstavljamo vam tudi, kako se preventivnih dejavnosti lotevajo na eni od osnovnih šol. Pri tem jih vodi misel, da droge niso ključ do rešitve. Pišemo še o naraščajoči težavi, ki se ji namenja zelo malo pozornosti, in sicer o zlorabi različnih snovi med starejšimi.
STVAR PRESOJE
Plačni sistem v osnovnem šolstvu je od leta 1992, ko je sredstva za plače prevzela država, doživel številne spremembe. Večinoma so težile k boljšemu materialnemu položaju strokovnih delavcev. Pri tem ne gre zanikati zaslug nekdanjega ministra dr. Slavka Gabra in glavnega tajnika Sviz-a Branimirja Štruklja. Spremembe so po mnenju Boruta Chwatala kljub dobrim namenom prinesle kar nekaj anomalij, nedoslednosti in tudi uveljavljanja neupravičenih razlik. Mnoge rešitve so imele za posledico tožbe posameznih strokovnih delavcev in tudi sindikatov. Razlogi za to so predvsem v ne dovolj premišljeni in dorečeni zakonodaji, ki ureja plače … Preberite v ŠR!
NE DAJTE SE PODKUPITI
Dohtarjem, ki odločajo o tem, kdo je tako hudo bolan, da je zrel za v penzijo, je bojda treba dati pod mizo od nekaj sto do nekaj tisoč evrov. Pred tem pa se je treba bolj ali manj spretno pretvarjati: hoditi morate počasi, vleči se morate skoraj po vseh štirih, neprestano vas mora boleti glava, da bi se najraje ubili, šepati morate na levo ali na desno nogo, vzravnano držo mora zamenjati sključena, zapuščati vas morata sluh in vid, se pravi, da se morate zaletavati v podboje in v ulične svetilke, ob trobljenju kamiona pa morate prečkati cesto na nedovoljenem kraju, kot da se nič ne dogaja. Že po dveh stopnicah hoje vam mora poiti sapa, predvsem pa morate imeti na svojem računu, v nogavici ali pod vzglavnikom dovolj evrov … Za dobro voljo in smeh je poskrbel Toni Gašperič. »Klik!«
|
