|
 
Barve so enkrat močne in kontrastne, drugič nežne, umirjene in prelivajoče se. Površine so gladke in svetleče, lahko pa tudi reliefne, razpokane, nanešene v plasteh, gladke ali ostre. Take kakršni smo ljudje ob različnih razpoloženjih. Tako bi lahko nepoznavalsko opisali stvaritve Maje Korade Šobar, absolventke likovne pedagogike, ki pripravlja in vodi likovne delavnice za mlade v sklopu kranjskega centra za socialno delo. Prav delo z mladimi jo še posebno navdihuje. Naj tokrat njene slike obarvajo dan tudi vam. Obarvajo, kot pravkar prispela pomlad, ki vsakokrat ožari naravo in predrami tudi nas, nas razvedri.
POBUDE ŠE BREZ ODGOVOROV
»V tem šolskem letu, ko poteka zadnje leto šolanja integrirane (slepe) učenke pri nas, se je naš pedagoški kader čutil dolžan opraviti evalvacijo dozdajšnjega šolanja in prihodnje srednješolske profesorje pripraviti na vstop mladostnice v njihovo okolje,« piše profesorica razrednega pouka Nataša Adam. Tako je 43 strokovnih delavcev oblikovalo nove pobude, za katere menijo, da bi slepim in slabovidnim otrokom zagotavljale enake možnosti izobraževanja. Pobude, ki so jih naslovili pristojnim in na večino katerih, žal, še niso dobili odgovora, so … »Klik!«
NE VEDO, KAJ SPREMINJAJO!
Dr. Mojca Kovač Šebart tokrat namenja pozornost spreminjanju učnih načrtov na področju splošnega izobraževanja. »Pozno in nedvomno potrebno, če bi šlo le za njihovo posodabljanje … A naj razume, kdor more, kaj pravzaprav želimo nadomestiti s pričakovanimi učnimi dosežki oz. rezultati, poleg tega pa na nacionalni ravni nimamo postavljenih niti meril za njihovo vrednotenje. In ker se z njimi v osnovni šoli izgublja minimalni standard, ki bi ne glede na učenca ali šolo zadoščal za pozitivno oceno, prinaša prenova učnih načrtov kvečjemu zmedo, ki jo bodo morali na vsaki šoli reševati učitelji, čeprav je niso zakuhali …« Več v ŠR.
SKUPAJ ODKRIVAMO »TOTO« MESTO
»Krožek je nastajal v moji glavi dolga leta. Opažala sem, kako slabo poznajo učenci svoje rojstno mesto, in to se mi ni zdelo prav. Mnogi še niso bili v mestnem akvariju, čeprav ga imajo pred nosom. Niso se še povzpeli na Kalvarijo, Piramido in Pekrsko gorco nad mestom, niso vstopili v Pokrajinski muzej in si ogledali zbirke v njem. Ne poznajo slavnih mož in žena, ki so naredili kaj pomembnega za Maribor, se tu rodili ali delovali. Da v mestu stoji tudi evangeličanska cerkev, pa ne vedo niti mnogi odrasli Mariborčani,» predstavlja profesorica razrednega pouka Majda Rižnar. Preberite si, kako je (sobotni) krožek zaživel in kaj o njem menijo otroci in njihovi starši. »Klik!«
Z LJUBEZNIJO
Katja Bone približa življenje in utrip na eni od zasebnih osnovnih šol friskole na Danskem. »Pouk se vsako jutro začne z jutranjim zborom v šolskem večnamenskem prostoru, kjer se srečajo otroci, starši in učitelji. Povedo si, kaj je novega in zapojejo nekaj pesmi. Petje in pripovedovanje sta vpeta v poučevanje katere koli snovi. Pripovedovanje se uporablja pri poučevanju danske zgodovine, biblijskih zgodb, mitov in pravljic. Tako se otrok že zgodaj začenja zavedati svojih korenin, pridobiva občutek za skupnost in krščanski pogled na življenje, ki je skupen vsem šolam friskole, pridobiva si pozitivne izkušnje pri spoprijemanju z izzivi in reševanju težav brez nepotrebnih tekmovalno zastavljenih testov in izpitov …«
DANES ŠTUDENT ... JUTRI PROFESOR
Iz Študentske arene se tokrat oglaša Julija Somrak, študentka sociologije kulture in umetnostne zgodovine. »Čeprav prihodnjega študenta morda niti malo ne privlači poučevanje, je pri izbiri nekaterih smeri prisiljen v pedagoški študij. Pri enem od pedagoških predmetov na Filozofski fakulteti, ki študentovo strokovno plat še didaktično podkuje, je asistentka vprašala, zakaj se nekateri študentje sploh odločajo za pedagoške smeri študija in posledično za učiteljski poklic. Prijazno smo ji pojasnili, da na nekaterih oddelkih to sploh ni zmeraj prostovoljna odločitev. Kaj to pomeni?« »Klik!«
|
