Vsebina časnika Šolski razgledi številka 5/2011

Igrive pisane podobe Marinke Grohar Gatnik smo v Šolskih razgledih lansko pomlad že občudovali, takrat so nas prevzeli njeni izvirni šopki in mandale. Umetnica, prej priljubljena profesorica angleščine in francoščine, se predaja ustvarjanju in ob tem resnično uživa. Tokrat lahko občudujemo, kako občuteno je v svoje likovne zgodbe vpletla ženske. Ali tudi vi zaznate, kako so videti srečne, ko se predajajo plesu, pesmi, veselju? Izžarevajo radost in kličejo svetlobo. Naj bo tako tudi v našem vsakdanu. Za vse, posebno za ženske.

Zakaj ima ženska glavo

Uvodnik

Pred časom me je prijatelj malo za šalo in bolj zares vprašal, če vem, zakaj ima ženska glavo. »Da nosi krono, seveda,« sem izstrelila in se ob tem medlo spominjala, da sem brala nekaj o »sveti ženskosti« in o tem, da je »vsaka ženska kraljica«. Moj odgovor je, ne da bi se tega zavedala, sporočal o celo(vitos)ti ženske in uporu proti vsem mogočim dodeljenim nam družbenim vlogam, ki nas pehajo v nenehne notranje stiske.

Moj odgovor bi ne mogel biti bolj napačen, ugotavlja Alenka Žuraj Balog.

»Klik za več!«

Oddaljeni pogled na slovensko šolstvo

Komentar

Sredi februarja je bilo javno in dokaj pompozno predstavljeno prvo poročilo OECD o ekonomskem položaju Slovenije za leto 2010. Poročilo obsega tudi analizo stanja na področju izobraževanja in na njej temelječa priporočila, kako ga izboljšati. Vendar pa je, kot pove že naslov samega poročila, pisano le z ekonomske perspektive. Zato ga je kot takega treba tudi razumeti. Napačno bi torej bilo v njem videti več, kot v njem resnično je. Ker vsebuje le ekonomski vidik, je namreč poročilo nujno parcialno. Iz tega sledi, da na njegovi podlagi ni mogoče upravičeno soditi o stanju slovenskega šolstva nasploh. To, da je poročilo parcialno, seveda ne pomeni, da ni pomembno. Predvsem politiki in mediji so mu dali zelo veliko težo. Najbrž zato, ker gre za poročilo ugledne in močne mednarodne institucije z velikim vplivom tako na gospodarske kakor tudi na šolske politike v številnih državah. Nekateri pa so poročilo že poskusili uporabiti tudi kot argument, ki naj bi upravičeval morebitne radikalne posege v slovensko šolstvo … Tako piše Zdenko Kodelja.

»Klik za več!«

Kaj se mu piše

Nivojski pouk

Problem, ki ga poznajo vsi šolski sistemi, in sicer kako učinkovito obvladovati vse večje individualne razlike med učenci, se rešuje z različnimi ukrepi, vse od razvrščanja učencev v različno zahtevne šole do notranje diferenciacije. Pri nas smo se leta 2006 odločili deliti učence na tri ravni ali nivoje pri treh predmetih v dveh zadnjih razredih devetletke. Leta 2006 je bil ta dokaj tog sistem razrahljan – v smislu, da lahko šole same izberejo svojim razmeram najprimernejši način grupiranja učencev oziroma da lahko ohranijo heterogene skupine. Približno polovica šol se je oprijela te možnosti in nastale so različne kombinacije pouka v bolj homogenih – nivojskih oz. heterogenih skupinah …

Temeljno vprašanje, ki ga v prispevku obravnava prof. dr. Barica Marentič Požarnik, je: Ali pomeni obvezen nivojski pouk pri treh predmetih pravičnejšo porazdelitev priložnosti za učenje? Odgovor najdete v Šolskih razgledih!

Biti mama

Iz najinega pogovarjanja

Ob dnevu žena še več kot po navadi razmišljamo o materah, tudi o odnosu med materjo in otrokom. Seveda so splošne zakonitosti, značilne za ta najtesnejši odnos, kar jih v človeštvu obstoja, a vendar je vsak zelo svojski. Od nekdaj rada prisluhnem ljudem, ki so pripravljeni deliti svoje občutke, zlasti o teh najintimnejših vezeh, izkušnjah, stiskah. Vsak tak pogovor je zmeraj znova zanimiv, predvsem razširja obzorja, pomaga k spoznanjem, vredno postaja še bolj vredno …Nedavno je svoja občutja delila z menoj Neža Maurer. Strnila sem del njenih pogledov, razmišljanj in doživljanj o vezeh med njo in otroki, torej med materjo in otroki. Tako Lučka Lešnik, ko nas popelje v Nežin svet. Neža pripoveduje: “Seveda je lepo biti mama, a neizmerno odgovorno tudi in nikdar ne dovolj dobro. Nemalokrat privrejo na dan občutki krivde. Ja, starši se pogosto tako počutimo. Pravzaprav lahko to trdim za matere. Pa saj je logično. Otrok nas še nikoli ni prosil, da bi rad prišel na svet, pač pa smo ga hotele me. In nebogljenega ga vzgajamo in mu po svojih najboljših močeh pomagamo odrasti. Toda ali res zmeraj ravnamo tako, da je zanj najboljše? Kje je tista meja, do kod upoštevati otroka in do kod svoje želje? Načeloma seveda delamo z otrokom najboljše, kolikor pač znamo in zmoremo, a ne poznam matere in tudi očeta ne, ki ne bi vsaj kdaj pogrešil – naj bo to zavestno ali nevede. In ko življenje teče, ko so otroci že zdavnaj veliki, se prikradejo v misli posamezni prizori, osvetljeni zdaj s povsem druge plati. In marsikdaj se pojavijo občutki krivde.” Več v Šolskih razgledih.

Dom, zatočišče in silen navdih

Trst

V Trst sva se pripeljala neko zgodnje avgustovsko jutro. Kot dva nostalgična obiskovalca mest, oba še pod vtisom izvrstnega filmskega dokumentarca Edvarda Žitnika Mesto na robu.

Trst je vse od mojih mladostnih spominov zapisan kot mesto nakupov, trgovin, kot babilon jezikov in govoric, velikih ladij, ki plujejo po oceanih, glasnih galebov, palač, trgov, gneče na cestah in ulicah, bananinih olupkov ter kosov prezrele lubenice po tleh vzdolž kanala do Piazze Ponte Rosso, trga, ki so ga Tržačani zgradili na izsušenih solinah. Kanal je še ne dolgo nazaj imel slovensko ime, Kanal Rusega mostu … Vabljeni na sprehod v sliki in besedi s Tanjo Vamberger.

»Klik za več!«

Odgovorno in predano

Strokovnost dela na predšolskem področju zagotovo upada

»V programu predšolska vzgoja se dijaki in dijakinje izobražujejo za poklic vzgojitelj/-ica predšolskih otrok in se pripravljajo za nadaljnji študij,« je zapisano na spletnih straneh Gimnazije Franca Miklošiča v Ljutomeru. Iz prakse pa vemo, da so v to izobraževanje vključeni predvsem tisti mladi, ki so zgubili službo in jim Zavod za zaposlovanje omogoči eno od prekvalifikacij …/…/…Vzgojitelj ne more biti vsak! Za ta poklic so potrebne posebne kompetence in osebnostne lastnosti, kot so veselje do dela z najmlajšimi, zavedanje in odgovornost, da se otroci morajo razvijati na vseh področjih, da jih moraš imeti rad, ker te le tako sprejemajo, posredno pa seveda potem še starši. Kajti le vzgoja z roko v roki je uspešna. To ni le služba, ni le denar. To je velika odgovornost in predanost! Zato … kaj predlaga vzgojiteljica Zlatka Kaučič, pa preberite v Šolskih razgledih!

Hvaležna

Zgled

»Nedavno sem na ravnatelja osnovne šole, ki jo obiskuje moj sin, naslovila pismo, v katerem sem nanizala problematiko, ki sem jo kot mama čutila v odnosu s šolo. Težave smo na skupnem sestanku z ravnateljem, sinovo razredničarko in svetovalno delavko že uspešno razčistili. Pišem vam zato, ker je šolska svetovalna delavka menila, da je pismo izredno lepo napisano in mi je zato predlagala, da v pismu izbrišem vsa imena in ga objavim v vašem/našem časopisu. Morda bi pismo res lahko bilo zgled "kulturnega" reševanja nesoglasij in udejanjanja tvornega sodelovanja na relaciji šola–učenec–starši. Potrdilo se je, da iskrena beseda naleti na pozitiven odziv.« Takole nam je pisala Mojca Žugman iz Ljubljane. Priložila je tudi pismo, o katerem teče beseda. Z veseljem ga nespremenjenega v celoti objavljamo, le da smo mu z naslovom in mednaslovi nadeli podobo članka. Zanimivo branje v Šolskih razgledih!

Kaj zanimivega smo še pripravili za vas?

Na poročilo in predloge OECD se navezuje tudi prispevek, v katerem boste med drugim zvedeli, da so omenjeni strokovnjaki premilo ocenili slabosti našega terciarnega šolstva, ki so tako globoke, da jih tudi več denarja – brez radikalnih sistemskih sprememb in tudi drugačnega vrednostnega sistema – ne more odpraviti. Objavljamo članek Depra – le na kaj se nanaša, koga je doletela? Pišemo še o otrocih s posebnimi potrebami, o obljubah; zanimalo nas je, koliko naši otroci vedo o državi in državnih institucijah ter ali jih to sploh zanima; ugotavljamo, da bi morali učitelji razčistiti pri sebi, kakšen je njihov odnos do znanja, do intelektualne lastnine. Besedo smo dali študentki in njenemu razmišljanju o Žogobralcih, raziskavah Timss in Pirls, objavljamo komentarje ob nastajanju Bele knjige, predstavljamo vesele črke – armeno, ardečo in arjavo. Podajamo se tudi na dolg potep v Trst, kjer diši po kavi in dolgem dopoldnevu. Nismo pa, pred 8. marcem, pozabili tudi na branje za dušo – za to je poskrbela Olga Paušič s svojo črtico Želva, v Športnem pogledu kličemo poletje, za slovo pa skupaj s povodnim možem še … koga ali kaj? Poglejte v Šolske razglede.

Ne spreglejte!

Predstavljamo projekt Simbioz@, ki so ga spodbudili mladi. Novosti DZS, razpis za nagrade Primus in še kaj …