Študentski upor na francoskih univerzah
Naš komentar
Natanko pol stoletja po zgodovinskem študentskem uporu maja 1968 se študentje na nekaterih francoskih univerzah ponovno upirajo. Nasprotujejo napovedani Macronovi reformi univerze, ki predvideva, da bodo univerze oziroma fakultete lahko same izbirale svoje študente. Za vpis na javno univerzo ne bo več zadoščala uspešno opravljena matura. Kateri maturanti se bodo lahko vpisali na posamezno univerzo, bo odvisno od odločitve te univerze. Z vpeljavo tovrstne selekcije študentov naj bi univerze postale učinkovitejše, ker se bo – kot verjamejo zagovorniki reforme – zmanjšalo število študentov, ki nikoli ne diplomirajo. Takšnih je namreč več kot šestdeset odstotkov. Če poleg tega upoštevamo še podatek, da manj kot polovica študentov, ki so bili vpisani v prvi letnik, nadaljuje študij v drugem letniku, lahko vidimo, zakaj je prav velik osip študentov že dolgo eden poglavitnih problemov francoskega visokega šolstva. Zato ne preseneča, da so ta problem poskušale z reformami univerz rešiti že prejšnje vlade. /…/ Kako bo z zdajšnjo reformo, je težko napovedati. Najprej zato, ker ni nobenega jamstva, da bo reforma uspešna, drugič pa zato, ker še ni jasno, ali bo reforma sploh izpeljana. Precej je namreč odvisno od tega, kako uspešen bo upor študentov in profesorjev, ki se, kot zdaj kaže, širi in krepi. Kljub temu revoltu pa se zdi (če sklepamo na podlagi poročil v medijih), da razlog za upor ni toliko reforma univerze, ki bi zmanjšala osip, temveč reforma, ki v resnici sploh ni resna reforma univerze (študijskih programov, odnosa med študenti in profesorji, financiranja, upravljanja itd.), temveč je le reforma vpisnih pogojev, torej tega, kako bo univerza odslej dostopna prihodnjim študentom. Študenti so namreč odločno proti tej reformi zato, ker poskuša uveljavitvi selekcijo pri vpisu na univerzo. Posledica selekcije bi namreč bila omejitev možnosti študija. Za vlado pa bistvo te reforme sploh ni selekcija, temveč nekaj povsem drugega: omogočiti vsakemu študentu, da lahko uspešno konča študij. Toda tudi če bi se to res zgodilo, bi še vedno šlo tudi za selekcijo, ki bi vsem tistim, ki bi bili v selekcijskem postopku izločeni, onemogočila študij. Predpostavka, da bi selektivni vpisni postopek izločil zgolj potencialne neuspešne študente, pa je stvar verovanja in kot taka nedokazana. Zato imajo študentje prav, ko pravijo … /…/. Ulične demonstracije, zasedba nekaterih znanih univerz in uporaba policije proti upornim študentom so dogodki, ki spominjajo na legendarni študentski revolt maja '68. Toda kljub nekaterim podobnostim je – vsaj za zdaj – primerjava vprašljiva. Zdajšnji študentski upor je namreč po obsegu in ciljih le bleda slika tistega izpred pol stoletja. Nič revolucionarnega ni v sedanjih študentskih zahtevah. Prav nasprotno, njihov boj je boj za ohranitev obstoječega stanja. To stanje pa je kljub zagotovljeni dostopnosti študija za vse maturante, slabo. Zato je boj proti krnitvi pravice do študija sicer upravičen in hvalevreden, a žal ne zadošča za rešitev problema: zmanjšanje osipa. Manjka vsaj še notranja reforma univerze, ki so jo – poleg široke dostopnosti študija – zahtevali že študentje leta 1968. Poleg tega se tedanji in zdajšnji študentski upor razlikujeta tudi po tem, da je zdajšnji omejen le na nekaj francoskih univerz, medtem ko je bil tisti iz leta '68 sestavni del širšega študentskega upora, ki je zajel univerze v številnih državah. Po drugi strani pa je bil ne samo sprožilec do takrat najbolj množične in razširjene splošne delavske stavke v Franciji, temveč … /…/. Temu nasprotno pa med tokratnimi precej omejenimi študentskimi demonstracijami in istočasnimi obsežnimi stavkami delavcev ni videti kakšnih tesnejših povezav, kaj šele, da bi imeli revoltirani študentje in stavkajoči delavci za skupen cilj globlje družbene in politične spremembe. Eni in drugi se v glavnem borijo le za uresničitev svojih parcialnih interesov. V tem je velika razlika z dogajanjem maja '68, ko so se študentje, delavci in levo usmerjeni intelektualci vzpostavili kot neke vrste nov revolucionarni subjekt, ki si je – sledeč različnim ideologijam in filozofskim naukom – prizadeval radikalno spremeniti tedanjo družbo.
Danes pa se zdi, da študentje ne gojijo več tovrstnih iluzij. Njihov upor je omejen le na univerzo. Še več, velik del študentov je povsem pasivnih, med tistimi, ki študirajo na zdaj zasedenih univerzah, pa ni malo takih, ki odkrito nasprotujejo zasedbi in zahtevajo, da se jim omogoči obiskovanje predavanj in opravljanje izpitov. /…/
ZDENKO KODELJA
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 9, stran 3, ki so izšli 4. maja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
