Mene moti. Zelo me moti

O hrupu

Sem učiteljica in v sklop individualnega vseživljenjskega izobraževanja štejem tudi potovanja v lastni režiji. Zadnje čase so poletja prevroča, zato izkoristim prvomajske praznike za obisk tujine. Privlačijo me muzeji, galerije, arheološke in arhitekturne znamenitosti, bazarji, ljudje … Večinoma so to kraji, kamor lokalni učitelji vodijo tudi učence. In večinoma ti učenci hodijo v vrsti, se (mogoče) tiho pogovarjajo, ko je treba, pa poslušajo razlago. Sprva tega sploh nisem opazila, potem pa je razlika med njimi in našimi otroki postajala vedno večja. Naši otroci kričijo, skačejo, se suvajo, porivajo, tekajo sem in tja, klepetajo, vmes jedo čips ali sendvič … predvsem pa – kričijo.

Postala sem še bolj pozorna. Naši otroci se pogovarjajo tako, da kričijo drug čez drugega. V učilnici, kjer je do 28 otrok, je že njihovo šepetanje glasno, kaj šele govorjenje. In ker se ne poslušajo, govorijo vedno glasneje, dokler vse skupaj ne meji že na kričanje, vreščanje. /…/ O vzrokih bi lahko govorila s psihološkega ali komunikacijskega stališča, s posledičnega ali še katerega drugega, vendar ne bom. Govorila bom le s svojega vidika.

Ozaveščanje je nujno

Mene ta glasna komunikacija, ki je že čisto pravi hrup, moti. /…/ Ne le moti, po vseh teh letih v šoli opažam nedvomne posledice: v glasnem okolju se res težko skoncentriram, niti slučajno se me ne da več zvabiti na kakšne glasne zabave, tudi v vseh tistih poletnih »počitnicah« se ne morem dovolj naužiti miru in tišine, nestrpna sem do kričanja na plaži, ker izbiram oddaljeno in samotno, opažam pa tudi prizadet sluh. /…/

Škoda, da začnemo o takšnih stvareh razmišljati šele, ko nas nekaj »udari«. A po drugi strani me je prav to napeljalo na idejo, da je ozaveščanje o hrupu zelo pomembno. Tudi v zbornici med kolegi, recimo. Otroke sem sicer vedno opozarjala, da je tako glasno govorjenje nepotrebno, ker je slušni pregled pokazal, da nihče v razredu ni gluh, a takšna opozorila zaležejo za natanko tri sekunde in pol. Naslednja možnost pa je, da jih tudi jaz skušam preglasiti, kar pa sploh ne vodi nikamor. Pa dvig roke v opozorilo, štetje … vse sčasoma zvodeni.

Pogovor in hrupomer

/…/ Ne glede na to, da poučujem tuj jezik, sem uro pouka v vseh razredih porabila za ozaveščanje o hrupu. Pogovarjali smo se o decibelih, koliko hrupa povzročajo njim znane naprave, kaj pomeni okvara sluha in kakšne posledice to prinaša.

Posebej sem poudarila dolgotrajnost procesa, okvare se ne zgodijo čez noč, a ko se pojavijo, je prepozno. Zato je pomembno, da se tega nenehno zavedamo. Na to me je privedlo tudi dejstvo, da se otroci verjetno sploh ne zavedajo hrupa, ki ga povzročajo, zato sem izdelala hrupomer. Da pa je vsaj malo povezano z angleščino – noise-o-meter, s pomočjo katerega jih na vizualen način opozarjam, kdaj se približujejo kritični meji.

Hrupomer sem razdelila na tri barvna območja: zeleno – zaželeno, oranžno – sprejemljivo, rdeče – preveč.

Vsako območje ima tri stopnje, označene z zaporednimi številkami ter opisane z besedami. Višja številka pomeni resno približevanje naslednji stopnji in najbolj kritična, 6, meja med »dopustnim« in »ogrožajočim«, je resno vizualno opozorilo, ki se je izkazalo za precej učinkovitejše, kot pa učiteljevo povzdigovanje glasu, štetje ali kaj podobnega.

Seveda samo opozorilo ni dovolj, treba je opravljati sistematične meritve. /…/ Vsako uro sem zabeležila najvišjo doseženo vrednost, saj je ta tista, ki vpliva na sluh, ne glede na to, da je bila potem spet znižana.

/…/

Redne meritve

Mesečno sem jim prinesla tabelo, v kateri so bile po dnevih nanizane izmerjene vrednosti ter črtni diagram, ki zelo dobro pokaže »vzpone« in »padce« ter izračunano srednjo vrednost z razlago, kaj to pomeni (naj samo mimogrede omenim, da so že v 4. razredu v tretjem mesecu spremljave otroci sami izračunali povprečje in ga interpretirali).

Seveda pri pouku tujega jezika, ki mora biti komunikacijski, stopnja 1 (silence) niti ni zaželena, a je bila kljub temu kdaj zabeležena: ob samostojnem delu, ob preverjanju in ocenjevanju znanja.

Učence so prav posebej razveselile primerjave: črta, ki je v zadnjem mesecu nižja kot tista iz prejšnjega, nižja povprečna vrednost od prejšnje. Silno radi bi slišali tudi primerjave z drugimi razredi, a ker nisem najbolj naklonjena tekmovalni usmerjenosti, za zdaj še vedno tekmujemo le sami s seboj.

Le kot zanimivost naj postrežem še s številkami: doseženo povprečje v, recimo, 4. razredu je bilo septembra 4,7, decembra 3,7 in marca 3,3. Upad je za kar 29,8 odstotka ali za tretjino. Meni se zdi izjemno.

Na prvo žogico se zdi zelo preprosto, kajne? A vendar ni tako. Kar nekajkrat se je namreč zgodilo, da niso zmogli dovolj samodiscipline in so potem »zanalašč« hoteli doseči rdeče območje. Sicer so pri 6 odnehali (ali pa jih je »rešil« zvonec), a se je zgodilo, da je kakšen oddelek ure in ure pristajal na 6. So se pa verjetno bolj kot zaradi rdečega območja zadržali zaradi »grožnje«, da bodo ob vrednosti 7 ali več napisali vsaj dve strani dolgo poročilo o tem, kako in s čim namerno kvarijo sluh sebi in drugim.

Otroci že zaznavajo tudi sami

Grožnje kljub vsemu ni bilo treba niti enkrat uresničiti. /…/ Letos so me sami prosili, če lahko z meritvami nadaljujemo. Njihova prošnja me je razveselila. In še nekaj mi je dalo misliti: kazalnik na noise-o-metru prestavljam po lastni presoji: ko se mi zdi preglasno, ga prestavim. Popolnoma subjektivno. Sicer so tudi otroci že razvili posluh in se kar med sabo opozarjajo (»Ššššt, prestavila bo. Na petko bomo šli!«), nemalokrat pa tudi mene, ki včasih, ko je res aktivno in dinamično, vseeno pozabim prestaviti kazalnik.

Kar pa je res presenečenje: otroci niso niti enkrat podvomili v mojo »izmerjeno« vrednost. Pa naj še kdo reče, da učitelji nimamo vpliva!

JOŽICA FRIGELJ

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 7, stran 3, ki so izšli 30. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?