Učenje za znanost

Rutarjeva lekcija

Redki ljudje vedo, da je Immanuel Kant močno vplival na Adama Smitha in da sta bila oba pod močnim vplivom stoiških filozofov. Skupni imenovalec vseh je prav gotovo tale: človeško dostojanstvo, življenje brez tiranije.

Noben poseben kognitivni napor ni potreben, da ugotovimo, da tvorijo učenci in učitelji občestva; nekateri tuji avtorji uporabljajo izraz discourse communities. Nesporno je tudi, da taka občestva temeljijo na poučevanju in učenju, na ustvarjanju in širjenju vednosti torej. In za vsakodnevno nekajurno življenje v njih je značilno dvoje: medsebojno druženje; konstruiranje vednosti.

Zdaj pa si predstavljajte, kaj bi se zgodilo, če bi v slovenskih šolah sistematično vsak dan skrbeli za taka občestva in bi jih kultivirali. Ne bi le pristajali na ugotovitev, da obstajajo, temveč bi jih sistematično spodbujali in negovali v luči svobode in človeškega dostojanstva.

Denimo na način, ki je predstavljen v nadaljevanju.

Obstajajo namreč podobnosti med takim občestvom, ki nastaja v učilnici, in občestvom znanstvenikov zunaj učilnic. Učenci in učitelji se zato držijo konvencij, ki se jih držijo tudi znanstveniki. Eni in drugi bi se tako v učilnicah vedno znova srečevali z vprašanji, ki so našteta spodaj:

  1. Ali ima kdo lastno idejo o problemu X, demonstraciji, ideji, prikazu?

  2. Lahko poveste, zakaj vas vaše ideje privlačijo, zakaj se vam zdijo dobre?

  3. So ideje, ki jih imate, konsistentne?

  4. Se zavedate omejenosti svojih idej?

  5. Če se jih zavedate, kje so njihove meje?

  6. Lahko razložite razliko med razumevanjem in verjetjem v ideje?

 

Tak pouk bi bil zasnovan na nekaterih temeljnih idejah, kot so:

  1. Učitelji bi imeli pred seboj učenčeve ideje namesto idej, ki so zapisane v učbenikih, za katere vemo, da so včasih napisani, kot da jih akademiki pišejo drugim akademikom ali pa sebi.

  2. Učitelji bi uporabljali strategije za spodbujanje in krepitev učenčevih zmožnosti za raziskovanje idej, ne za pridno sprejemanje in poslušno učenje na pamet za čim boljšo oceno.

  3. Učitelji bi skrbeli, da bi imeli učenci dovolj časa za negovanje medsebojnih odnosov in /…/.

Znanstveni pristop do sveta bi tudi morali negovati, ker svet najbolje pojasnjuje znanost, od mladih ljudi pa preprosto moramo pričakovati, da ga bodo mislili in pojasnjevali skladno z najvišjimi znanstvenimi standardi, ne pa skladno s svojimi mnenji, željami ali trenutnimi interesi.

Kaj bi se nujno dogajalo v občestvih, ki jih tvorijo taki učenci in učitelji? Nujno bi se zmanjševala možnost vraževerja in /…/.

Neizogibno pa se bi se dogajalo tudi tole. Učitelji bi pričakovali, da se učenci pogovarjajo o svojih idejah, zato bi se naučili pogovarjanja. Ne bi imeli svojih mnenj o pojavih okoli sebe, pri katerih bi trmasto vztrajali, temveč bi razpravljali o njih, kar je nekaj drugega. /…/

Zlasti pa ne bi bili pridni učenci, saj bi bili kritični, kajti znanost prav temelji na dvomu in kritični misli. Ne bi imeli posebnega predmeta, pri katerem bi se učili kritično misliti, ker bi vselej in povsod kritično mislili o vsem.

Šolanje bi se tako spreminjalo v učenje pogovarjanja, kritičnega razmišljanja in kultiviranja dvoma. Mladi ljudje bi negovali to, kar so znali že kot otroci: vesti se kot laični znanstveniki. Od njih bi namreč pričakovali, to pa bi jim tudi jasno povedali na začetku vsakega šolskega leta, da bodo razvijali, skladno s svojimi zmožnostmi, ideje, da bodo, skladno s Kantovim odgovorom na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo, govorili in s svojim govorjenjem pripomogli k odpiranju oziroma ohranjanju javne rabe uma, da bodo, skladno z Lacanovim razumevanjem razlike med imaginarnimi in simbolnimi razsežnostmi sveta, postavljali pod vprašaj imaginarije, se jim odpovedovali v imenu resnicoljubnosti in krepili etičnost zoper vsako tiranijo, skladno z Lévinasovim poudarjanjem pomena odgovornosti človeškega bitja pred obličjem drugega in Drugega.

Mladi, ki bi se učili zapisanega, ne bi sprejemali vraževerja, zavračali bi ideološke prakse, ne bi hoteli biti pridni in ubogljivi, ne bi se pustili zavajati novoreku, ne bi pristajali na zapeljevanje. Zlasti pa bi bili moralno in etično pokončni ljudje, ki jih ni mogoče podkupiti oziroma kupiti. Kapitalizmu se zaradi vsega tega ne bi več godilo tako dobro, kot se mu. /…/

Dr. DUŠAN RUTAR

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 17, stran 7, ki so izšli 3. novembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?