IN: pogovor onkraj okopov

Uvodnik

Vsaj že od lanske pomladi me prevzema sodelovanje z Rokom Terkajem – Trkajem pri pripravi najine knjige Kla kla klasika (MkZ, 2017) in na njenih predstavitvah. Težko si je predstavljati bolj različni osebi: prvovrstnega raperja, otroka urbane (sub)kulture, in visokošolskega učitelja, ki se ukvarja s književnostjo in s tem, kako oblikovati zanimive bralne izzive od prvega triletja do mature. Površni opazovalec bi rekel: nepremostljiv prepad med svobodo in sistemom, uporom in ječo … Z Rokom sva kmalu ugotovila, da imata najini različni govorici isto jedro: željo po spoznavanju drug(ačn)ega, po sporazumevanju. Videti rap kot poezijo in (klasično) poezijo kot rap je pač naloga, ki zahteva zelo veliko pogovora – kot ga zahteva tudi razmišljanje o premikih na našem – ne razburkanem, prej zaspanem – »šolskem morju«, po katerem na srečo plujemo v pravo smer. Da smo nanjo lahko ponosni, dokazujejo najnovejši rezultati mednarodne raziskave bralne pismenosti PISA, ki jih v javnosti brez dvoma ne poudarjamo dovolj, predvsem pa ne z jasno zavezo za prihodnje plovbe: Slovenija je edina od 72 sodelujočih držav, ki je med letoma 2012 in 2015 zvišala delež učenk in učencev z najvišjimi dosežki in hkrati znižala delež tistih z nizkimi dosežki. Vzrok za ta uspeh je razvijanje bralnih strategij pri vseh predmetih; vsekakor pa velja upoštevati tudi bistvene premike na ravni zasnove NPZ (pri slovenščini), ki so se opazno premaknili k višjim ravnem bralne zmožnosti in posledično usmerjali tudi pouk – kar je dobro in prav. Države, ki so v raziskavi uspešne, zato ne rušijo kakovostnih sistemov zunanjega preverjanja znanja, ampak jih krepijo in jih povezujejo z notranjim ocenjevanjem. Ti sistemi jemljejo resno tudi šolo: ta ni in ne more biti prostor igre, ki je sama sebi namen, ampak je najprej in predvsem trdo delo. V šoli v resnici za spontano igro niti ni prostora, saj didaktična igra pač ni »kar koli« razvedrilnega, pač pa je …/…/. Če je šola zahtevno delo, je jasno tudi, da učenke in učenci ne bodo kar naprej notranje motivirani za vse, kar se v njej (na)učijo – kot tudi odrasli vsega ne počnemo »le« zaradi veselja. Če karikiram: ustoličenje notranje motivacije kot edine spodbude za delo pomeni, da je treba vsem nam, učiteljem, nemudoma ukiniti plače – saj je kakršna koli nagrada (tj. škodljiva zunanja motivacija) za naše delo vsaj nepotrebna, če /…/. Ko torej razmišljamo o nujnih visokih, mednarodno primerljivih dosežkih, skušajmo opustiti škodljivo nasprotje med radostjo pri pouku in »groznimi« točkami ali odstotki pri NPZ-jih; odgovor na vprašanje, ali se otroci učijo zaradi veselja ali zaradi ocen, ni črno-bel: učijo se zaradi veselja in za ocene in za pohvalo in da jim zaradi lenobe mobilnika ne položimo za teden dni na najvišjo omaro. Prava tema za pogovor o zasnovi šole visokih pričakovanj in zahtevnih NPZ-jev od prvega triletja je torej, kako na podlagi spoznanj o povezanosti raznovrstnih motivacij za učenje, zahtevnih miselnih procesov in zanimivih učnih izzivov pouk in ocenjevanje nenehno izboljševati – za opolnomočenje učenca in učitelja. Ta postopek pa zahteva umirjeno in temeljito strokovno razpravo onkraj želje po medijski pozornosti, ki /…/. Prijazna je le šola, ki je hkrati zanimiva in zahtevna ter ki otroku jasno pove, kaj v resnici zna in zmore.

IGOR SAKSIDA

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 11, stran 1, ki so izšli 2. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?