Moder in zelen

Uglašeno

Ves svet je kakor
SREČKO KOSOVEL

Ves svet je kakor
v modrino potopljen,
ves svet je
moder in zelen. 

Jaz sem smehljajoča se luč
novemu življenju.
Jaz ne poznam starih
in mladih,
vse je v meni.
Stari in mladi,
vsi so v meni
z enim obrazom.
(V sinjem lesketu
od tihe pomladi.)
Živeti, živeti! 

Pravkar na drugem koncu Slovenije nastopa pevski zbor, ki bi ga z veseljem poslušala. Čeprav ne slišim teh ubranih glasov, čutim, da je pravi večer za njihovo petje. In blizu mene je neki drugi koncert, na katerem so poslušalci kot uročeni. /…/

Že zjutraj sem dobila elektronsko pismo ljube znanke; sklenila ga je s pesmijo, ki se ji je zapisala pred časom. Kako močno in globoko pesem je izlila!

Opoldne sem pila kavo z druščino, ki se je sestavljala kar sproti, vedno več nas je bilo, vse bolj iskrivo je postajalo in na koncu se je vsa ta energija zlila – v pesem.

***

Šele danes zjutraj me je prešinilo, kako je bilo včeraj vse prepredeno s pesmijo, prav od jutra že, za konec pa okronano še z verzi meni ljubega pesnika; pozno zvečer sem namreč posegla po lični knjigi Sonce na Krasu, zbirki Kosovelovih pesmi, s prelepimi ilustraciji v kamnu Petra Abrama (Založništvo Abram). /…/

Res, v uvodu zapisana Kosovelova pesem je optimistična! Žari! Prebrala sem jo enkrat, dvakrat … in ponesla me je v spanec. In danes, na prelep prosti dan, gledam ta svet, v modrino potopljen, gledam ta svet moder in zelen … In se zavem, kakšen privilegij je pravzaprav, da sem za dobro jutro ob naši morski obali gledala še neskončno modrino, torej modro, ki se spaja z modro, morje, ki se zliva z nebom; nekoliko pozneje, v notranjosti Slovenije, pa zeleno v vseh mogočih odtenkih pomladi, ki se zliva z nebom …

Ves svet je moder in zelen, je najbrž pomisli tudi kateri od tekačev, ki so odtekli četrti istrski maraton, domala ves čas ob morju, in tako povezali vse naše štiri obalne občine. Dan je bil ustvarjen kot nalašč zanje, ves napor, ves trud je bil poplačan s tem nepozabnim pogledom na modro in zeleno.

***

In čutenje te modre in zelene, zavedanje tega bogastva, ki ga premoremo v tej naši ljubi deželi, je vodilo pevke, na katere sem pomislila sinoči, ko sem v mislih bila z njimi na njihovem koncertu v Sežani. »Koncert je bil odličen, daleč najboljši, kar pomnim; vzdušje je bilo nepozabno, pele pa smo tako dobro, da komaj dojemam,« berem danes zjutraj telefonsko sporočilce, ki mi ga je poslala ena od pevk. Bravo, dekleta, bravo, Kombinatke.

In tudi del druščine z včerajšnje opoldanske kave, omenjene v začetku tega zapisa, po vsem mogočem, kar smo že skusili v naših življenjih, prisega zdaj predvsem le še na modro in zeleno, na življenje tam na planoti, kjer je najlepše spati pod tisočerimi zvezdami. Ja, prav tam, kjer živi tudi Nara – ga poznate? Pred dnevi je izšla njegova knjiga Slovenija – navodila za uporabo, vodič do osebne in skupne suverenosti (založba Sanje). /…/ V svoji novi knjigi »v svojem značilnem slogu razgalja tisto, kar globoko v drobovju že vemo, pa raje ne bi«. Sicer pa Nara Petrovič združuje skrajnosti – prepisujem s knjižne platnice: »Na eni strani izstopa po preprostosti bivanja in osebni skromnosti, na drugi strani po širini razmišljanja in udeleženosti v globoke družbene premike. Drugi so njegovo delovanje opisali kot pronicljivo, provokativno, terapevtsko, prebujajoče, drzno, avantgardno … V vsakem primeru je človek, ki odstira trdovratne krinke.«

Vsekakor zelo dobro ve, da je ves svet moder in zelen, zelo dobro občuti tudi vse vmesne odtenke; pa ne le čez bosa stopala, s katerimi je prehodil in spoznal že velik del sveta. Ves, po vseh kanalih, vpija ta naš svet, ja, modrega in zelenega, in skuša ohranjati naš planet, da bo na njem še dolgo mogoče živeti, živeti …

LUČKA LEŠNIK 

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 8, stran 8, ki so izšli 14. aprila 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?