Porod kot vaja prisotnosti

List iz dnevnika

Porod kot vaja prisotnosti

Moj trebuh je bil vse bolj špičast in vse močneje sem čutila gibe bitjeca, ki je bilo v njem. Bila sem namreč že zelo noseča in kar nekaj dni čez predvideni rok poroda, fantek v meni pa kar ni hotel ven. Da je čas, sem dobro vedela, saj je bila to že moja četrta nosečnost. V tem že kar dobro izkušena sem vedela, kakšni so občutki v zadnjih dneh pred prvim dnem. Sinko v meni pa je odlašal ali pa moje telo, kdo bi vedel, kdo je bil kriv, a saj tudi pomembno ni bilo. Dobila pa sem tako dodaten čas, ko sem lahko še samo čakala. /…/ Ostali trije otroci so bili v varstvu pri mojih starših, midva z Urbanom pa sva si vsak dan, ki je bil izčiščen običajnih dnevnih opravkov, privoščila kulturo od vodene razstave slikarja in kiparja Toneta Lapajneta, filmov v kinu Manchester by the Sea, Jackie in Trgovski potnik, okroglih miz in predavanj v sklopu festivala Fabula, gledališke predstave ob upokojitvi štirih legend, podelitve Ona 365, vse do druženja s prijatelji in, da ne pozabim, še lahkotnejših tekaških treningov.

A kljub vsemu temu so moje misli švigale v vse smeri. Tudi take manj svetle. /…/ Toda zaradi takšnega strahu ne bi prav nič izboljšala možnosti, da se porod in vse, kar spada zraven, dobro izteče, kvečjemu nasprotno. Zato sem se odločila, da strah ostane zaprt v steklenički.

Večina tistega, kar nas lahko skrbi, se tako ali tako ne zgodi. Hkrati pa se kar naprej dogajajo čudeži, a jih zaradi črnogledih očal sploh ne vidimo. Kadar strah močno zaposluje naše misli, to določa tudi naš temnejši pogled na svet. Če nam ga uspe gledati z živahnimi, radovednimi, hvaležnimi očmi, se nam bo tak tudi kazal.

Tisto noč je bila polna luna in fantek v meni je začel pošiljati sporočila, da je čakal ravno na to. Končno. /…/

Ker je verjetno zadnji, naj bo to moj najlepši porod, tako sem si rekla. Naj pride fantek čim lepše na svet, jaz pa bom s hvaležnostjo in prisotnostjo užila vsak njegov trenutek. Da začutim hvaležnost do narave in čudeža, ki se mu reče življenje, najbolj svečano.

Take so bile barve mojih misli in tako sem doživela vse ure, ko se je bitjece v meni pripravljalo na svoj prvi vdih. Opolnoči sem bila sprejeta v porodno sobo v Postojni. Bila je sila mirna noč. Luči na hodnikih porodnišnice so bile ugasnjene, mlada babica me je redno potihem obiskovala, preverjala, kako se postopno odvija priprava telesa na sklepni finiš, izmenjala z menoj kakšen stavek in mirno odšla. Ob meni je bil moj ljubi mož, ki se je tega svečanega miru tako nalezel, da je na kavču zraven moje postelje lahko kar zaspal. Tudi pri zaprtih očeh pa je imel nasmeh na obrazu.

Ob pol šestih zjutraj pa se je začelo tisto, ko rečeš, to je to. Ko je zgodaj zjutraj v sobo pokukala prva dnevna svetloba, sem še zadnjič močno pritisnila in … ga končno zagledala, lepega, majhnega in hkrati velikega, zdravega fantiča. /…/ Poimenovala sva ga Julij, kar naj bi izhajalo iz Jupitra in naj bi pomenilo božji, najznamenitejši predstavnik s tem imenom pa je bil Gaj Julij Cezar.

Ko odstranimo strah in skrbi za prihodnost, smo laže v sedanjosti. S tem pa povečamo možnost, da bomo trenutke bolje in močneje užili. Čas bo v vsakem primeru minil, razlika je le v tem, kako prisotni bomo po poti. Bomo ostali zaskrbljeni in zato površinski ali bomo vsak trenutek bivali čim močneje, kar se le da?

Porod mojega četrtega otroka me je ponovno opomnil, da se je vredno potruditi za to, da nam je lepše. /…/ Hvaležna sem, da sem videla lepoto v tej dolgi noči, ki je rodila dan in mojega sinka. Hvaležna sem, da mi je uspelo bivati močneje. Kot da bi me objel devinski angel Rainerja Marie Rilkeja.

JASMINA KOZINA PRAPROTNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 7, stran 7, ki so izšli 31. marca 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?