Razmišljanje pod pinjami

Ležim na plaži in predihujem zavozljaj v želodcu. Kmalu bo treba v službo. Razmišljam ... Ali se učiteljskega poklica še veselim? Skoraj deset let bo že, kar delam v šoli ... Spominjam se svojih začetkov, zagnanosti in predanosti. Poleg rednega pouka sem vodila vsaj en krožek, priprave na Cankarjevo tekmovanje, z otroki pripravila številne prireditve, sodelovala na raznih literarnih natečajih pa še kaj. Kljub raznovrstnim težavam sem šla večinoma rada v razred. Sitnarila sem in se zabavala, predvsem pa sem se silno veselila otrokovega napredka. Bodisi učnega, še bolj osebnostnega. Kaj pa zdaj?

Pred mano čofota moj tri leta in tri četrtine star sin, ki mi intenzivno zapolnjuje popoldneve, te pa, žal, prevečkrat preživim v šoli. Včasih zaradi izobraževanja, drugič zaradi vzgojnega načrta, tretjič zaradi prireditev, četrtič zaradi roditejskih sestankov in pogovornih ur, petič zaradi konferenc ... Pozno zvečer me čakajo priprave in zdi se mi, da jim ni konca. Učiti sem začela, ko se je osnovna šola začela prenavljati. Nisem še temeljito spoznala obstoječih učnih načrtov, ko smo že posodabljali letne priprave na pouk, se na vso moč izobraževali in spoznavali nove učbenike in delovne zvezke, potem smo pisali nove letne priprave s številnimi vzgojno-izobraževalnimi cilji, zdaj pa jih bomo kmalu spet spreminjali, ne da bi počakali evalvacijo prvotno zasnovane prenove. Malo sem že naveličana tovrstnih sprememb, še manj me veseli izpolnjevanje preobsežne šolske dokumentacije in pritisk nekaterih staršev. Globoko vdihnem vonj borovcev ...

V nosečnosti sem si obljubila, da ne bo tako. Tik pred porodom sem se preselila, primorana sem bila zapustiti službo za NDČ in poiskati novo, tako se na vso moč trudim DČ spremeniti v NDČ, zato plujem na stari barki in sprejmem vsako zadolžitev. DČ ali NDČ, znani kartici, mar ne?

Kaj me vendarle še veseli? Lepo je spoznavati učence, različne, drugačne, polne mladostne zagnanosti, vihravosti, lenobnosti, njihove želje, sanje, se naužiti njihovega smeha in svoje napore upravičiti v njihovi rasti. Ja, to je to! A ni dovolj. Učitelji smo preobremenjeni. Vedno znova se sprašujem, ali res ni mogoče ničesar spremeniti. Rada bi s prstom pokazala na krivca. Naj ga usmerim v šolske oblasti? Naučili so me, da je šola državni aparat in kot taka reproducira družbene odnose in tako vzdržuje želene družbene razmere. Jasno je, da ministrstvo ne bo poskrbelo za spremembe v prid učiteljem ali vsem strokovnim delavcem šole. Torej usmerim prst k ravnateljem? Tudi od njih ni moč preveč pričakovati, saj so v primežu zahtev ministrstva in želja vedno glasnejših staršev, zaradi prizadevanj, da bi ohranili delovna mesta, pa se trudijo povečati vpis otrok v šolo. Roko na srce, ravnatelji so izročeni na milost in nemilost pretiranih zahtev.

Prst uperim še na šolski sindikat, katerega delovanju mi ne uspe slediti. Vem, da nam je izboril nekoliko boljše plače, kakšna pa so sindikalna prizadevanja v smislu razbremenjevanja dela učiteljev, ne vem, ne opazim. Morda bo po analizi izpolnjenih vprašalnikov o mobingu kaj drugače, zagotovo bi koristilo upoštevati tudi raziskave o posledicah feminizacije poklica v šolski stroki pri nas.

A kaj učitelji sami storimo, da bi bili močnejši in uspešnejši pri doseganju svojih zahtev? Mislim, da nismo dovolj pogumni in enotni. Raje vidimo pomanjkljivosti in napake kolegov (tudi vodstva) kot prednosti in uspeh (kaj šele da bi se tega veselili), predvsem pa se ne znamo povzpeti nad individualne interese pri doseganju skupnih ciljev. Srečo imam, da delam v zelo dobrem kolektivu, vendar vse našteto drži tudi za nas.

Kako bi lahko obstoječe stanje zboljšali? Zahtevno vprašanje za ležerno poležavanje na plaži. A odločitev je padla! Naredi kaj sama! In sem, svoje misli z vetrovne obale sem strnila v tale članek, s katerim želim vsaj malo prevetriti svoja prepričanja in morebiti spoznati kakega somišljenika.

Prvi sklep

V šolah pregorevamo, gospod minister! Kdo bo odgovarjal za zdravje delavcev v šoli? Ali vam je takšno stanje dopustno? Pometate z nami? Sama pravkar pometam pred svojim pragom in zanima me, če to počnete tudi na ministrstvu?

Po zapisanem vprašanju se mi za hrbet prikrade mož in ga na moje povabilo prebere. »To je pa preostro,« reče. »A sem s tabo drugačna?« vprašam. »Ne, z mano si še hujša,« se zgroženo odzove. »A sem z otrokom drugačna? Pa s svojimi starši? Pa s prijatelji? Z učenci?« »Ne.« »Sama mislim, da sem prijazno neposredna, odkrita, iskrena, če ne gre drugače, sem pa seveda ostra,« se odzovem in nadaljujem: »Ti me samo podpri in prevzemi gospodinjstvo, jaz se bom borila za dobro sebe, družine in družbe.« »No, prav,« reče smeje in oddrvi v službo. Meni ni do smeha, ker se zavedam, kako pozno prihaja iz službe. Zamislim se in napišem drugi sklep. Naj pokažem, da sem prijazno dekle.

Drugi sklep

Spoštovani gospod minister, v kolikor berete to številko Šolskih razgledov (kajti verjamem, da vas zanimajo pogledi učiteljev na šolsko problematiko), vljudno prosim, da se s svojo držo in močjo zavzamete za položaj učitelja in ga razbremenite delovnih obveznosti. Po svoji strokovni presoji določite, katerih. Najlepša hvala. Za ugodno rešitev prošnje se vam že vnaprej zahvaljujem.

Tako, spoštovani bralci, kateri konec besedila je bolj spoštljiv? Kar se mene tiče, prvi. Zrasla sem v delavski družini in iskrenost je moja vrednota. Sem naivna, kajne?