Vidi, kar večina skriva

O najmlajših

Otroci imajo vedno več – kupljenih igrač, oblek, filmov, izobrazbe … Vendar ali so tudi občuteni? Ali vidimo otroka kot sočloveka? Bore malo je tistih, ki dojenčka čutijo kot celovito osebnost. Prav v tem dr. Alenka Rebula, profesorica psihologije in pedagogike, pisateljica in pesnica, zaznava perečo težavo. Meni, da se zatekamo k frazam, ko nečesa ne domislimo dovolj in ne znamo povedati, kaj se pravzaprav dogaja. Otrok je vse bolj v rokah odraslih, zlasti ko gre za stvari, ki se njim zdijo pomembne. A mir si zapravimo že v prvih mesecih otrokovega življenja …

»Če v naši kulturi manjka odnos do otroka, je to tudi zato, ker prave knjige niso prišle do vseh, ki se kakor koli ukvarjajo z otroki,« je prepričana strokovnjakinja. Prizadeva si, da bi otrokom omogočili naravno dozorevati. Ima velik dar, da vidi, kar večina skriva, ne vidi ali celo noče videti.

Otrok se ne more ne navezovati

Odrasli lahko izražamo stisko in srečo, malček pa tega še ne zmore. Lahko le joka in brbra. To je tudi vzrok za mnoge nesporazume med odraslimi in otroki. Poleg vseh do zdaj opredeljenih in uveljavljenih človekovih pravic bi strokovnjakinja dodala še eno, in sicer, da vsak otrok svoja prva leta tako doživi, da se lahko razvije v zdravo osebnost.

»Navezanost je biološko pogojena, stabilna v času kot praspomin in značilna za človeško vrsto. Vsi otroci doživijo problematiko navezovanja, kajti navezovanje je vedno sproženo, pogosto pa ne more biti izpeljano. Ker pa obenem ne more biti ukinjeno ali prekinjeno, saj se otrok ne more ne navezovati, so motnje v navezovanju vir največjih stisk in bistveno vplivajo na vse nadaljnje odnose,« ugotavlja dr. Alenka Rebula.

Tudi izrečene besede so zelo pomembne. Ko ljudje slišijo besedo, kako zazveni, kakšen pomen ima za njih, in če je to beseda, ki se jih dotakne, se v njih sproži proces …

Razčlovečena družba izključuje doživljanje pri učenju

V enem svojih člankov piše, da se ji je psihologija razodevala kot stroka, ki hoče pojasnjevati človeka v jeziku, ki se ne dotika ne čustvovanja ne osebne zgodbe. Pozneje je spoznala celo vrsto strokovnjakov za otroško psihologijo in pedagogiko ter opažala, kako pogosto so ti strokovnjaki do svojih otrok brezčutni, nesposobni so se vživljati in sočustvovati. Namesto vživljanja so kot starši uporabljali strokovno znanje in se počutili brezhibne. Spominja se gospe na zelo visokem položaju v pedagoškem poklicu, ki je celo uro prepričevala štiriletnika, naj nekaj stori, namesto da bi ga vzela v naročje, ga toplo stisnila k sebi ter ga s tem pomirila in mu tako pomagala sprejeti neprijetno obveznost. Druga strokovnjakinja ji je hladnokrvno razlagala, da otrok ne pretepa, ker je psihologija dokazala, da zaradi tega postanejo odvisni od matere. Spoznala je tudi mnogo očetov in mater brez psihološke in pedagoške izobrazbe, ki so znali najti izvirne, čuteče rešitve za svoje otroke. Bili so polni neke skrite, nerazumljive usposobljenosti. Še posebno pa jo je presenetilo, da so njihovi otroci kazali podobno usposobljenost za sočustvovanje, ko so govorili o otroštvu in čustvovanju … Preberite v ŠR!