Slaba popotnica

Športna vzgoja

Takšne in drugačne reforme v šolskem sistemu se vrstijo druga za drugo, na našem predmetnem področju, torej pri športni vzgoji na gimnaziji, pa je stanje v praksi iz leta v leto slabše …

Športno vzgojo v nižjih razredih osnovne šole lahko poučuje učitelj, ki ni športni pedagog in tako je izgubljeno zgodnje učenje, ki ga pozneje ni mogoče več kakovostno nadomestiti. Na srednjih strokovnih in poklicnih šolah je ukinjena tretja ura športne vzgoje. Vpeljano je številčno ocenjevanje športne vzgoje, ki tako v rokah nezrelega pedagoga postaja še en stresni predmet in vir frustracij. Gibalno dejavnih (občasno in redno) osnovnošolcev in srednješolcev je čedalje manj. Okvare lokomotornega aparata (bolečine v križu so med srednješolci vsakdanji pojav) in druge zdravstvene težave kot posledica sedečega načina življenja so pogostejše že med vedno mlajšimi. Skokovito narašča odstotek otrok in mladostnikov s previsokim indeksom telesne mase, kar v zreli dobi vodi v t. i. civilizacijske bolezni. Škodljive prehranske navade so se zelo razpasle, prav tako se širi nezdrav slog preživljanja prostega časa. Raziskave kažejo, da alkohol in druge droge uživa (občasno in redno) iz leta v leto vse več čedalje mlajših mladostnikov. Narašča njihovo tvegano vedenje (vožnja avtomobilov brez vozniškega izpita, nezaščiteni spolni odnosi, komuniciranje preko medmrežja s svojimi pastmi).

Domala vsa ponudba športa zunaj šole je plačljiva ali usmerjena v tekmovalni šport. Dejavnosti, ki se dogajajo v naravi (šola v naravi, športni dnevi, krožki v naravi ...), izginjajo iz šolskih programov, nadomeščajo pa jih bolj atraktivne vsebine, pri katerih je za doseganje užitka, mogoče adrenalina, potreben minimalni vložek lastnega truda.

Otroci in mladostniki telesnega napora ne doživljajo več kot izziv, ki prinaša s seboj tudi zadovoljstvo ob premaganem naporu, moč volje zaradi vztrajanja, posledično samozavest »zmorem«, »sem sposoben«. To je slaba popotnica za življenje …

… Namesto da bi si odgovorni na Zavodu RS za šolstvo prizadevali za več ur športne vzgoje, vrnili športnega pedagoga v nižje razrede osnovne šole, omogočili izvajanje neprofitnih športnih programov, pospešili obnovo in gradnjo športne infrastrukture in podobno, pričakujejo od nas, da bomo delali čudeže brez čarobne palčke.

Ko smo avgusta v aktivu študirali prenovljeni načrt športne vzgoje za srednje šole, sem bila ogorčena. Menim, da so na zavodu ljudje, ki so izgubili občutek za realnost in »delajo znanost tam, kjer se znanosti delati ne sme«. Športni vzgoji je treba vrniti šport! Poslanstvo športnih pedagogov je, da pri urah ustvarjamo razmere, v katerih se dijaki sprostijo, razgibajo, naredijo nekaj koristnega zase; da ob praktičnem delu mimogrede osvojijo tudi teoretične vsebine, ki jim bodo pozneje v življenju koristile. Prav tako se trudimo, da se s pomočjo našega vodenja in z izkušnjami, pridobljenimi v štirih letih šolanja, naučijo doživljati telesni napor kot nekaj pozitivnega in da pri športni vzgoji doživljajo uspehe. Naša odgovornost je, da vsakemu dijaku omogočimo, da zažari …

… In namesto da bi svoj čas in energijo namenjali delu in razmišljali, kako bi ure naredili še boljše, se ukvarjamo z birokracijo, izpolnjujemo obrazce, sestankujemo … Več v ŠR!