Kontemplativna pedagogika
Rutarjeva lekcija, dvaintrideseta
/…/ Kontemplativna pedagogika zajema množico idej, znanstvenih spoznanj in praks, ki so naravnane na blagostanje ljudi. Sem sodijo: čustvena ravnovesja, empatičnost, sočutje, altruistično vedenje. Nobena skrivnost ni, da se moramo ljudje vsega tega šele naučiti in da je tamle zunaj ogromno ljudi, ki trpijo.
Torej ni nobenega razloga, da omenjenih praks ne bi uvajali v vsakdanje življenje, saj imajo dokazano dobre učinke na ljudi.
Uvajanje kontemplativnih praks v učilnice je prav tako dokazano koristno. /…/
Na ugledni univerzi Stanford so leta 2012 ustanovili celo Center for Compassion and Altruism Research and Education (Center za poučevanje ter raziskovanje sočutja in altruizma). Kontemplativna pedagogika bo zato v prihodnosti vse bolj raziskana in vse pomembnejša tako za učitelje kot za učence.
Najbolj razširjena oblika kontemplativne pedagogike v šolah je čuječnost ali mindfulness, pridružujejo pa se ji metode za zmanjševanje stresa, krepitev koncentracije in pozornosti (open awareness).
Pri tem je najpomembnejše tole. V poplavi krošnjarskih ponudb za izvajanje različnih treningov po šolah se je težko znajti, saj so zares dobri le tisti načini dela, ki temeljijo na znanosti oziroma na znanstvenih raziskavah, te pa izhajajo iz dobrih filozofskih in teoretskih idej.
Kontemplativna pedagogika zato ni krošnjarjenje, temveč je resna znanost. /…/
Za delo v šolah je neverjetno uporabna in koristna. Med drugim tudi zato, ker se z njeno pomočjo učitelji in učenci učijo lekcije, ki je za tradicionalno šolsko delo skoraj nezaslišana.
V šolah namreč od nekdaj prevladuje prepričanje, da morajo učitelji prenašati znanje na učence. V sodobnih neoliberalnih okoljih je tako prepričanje še bolj dobrodošlo, saj je za kapitalizem res najbolj koristno, da njegovi zastopniki pakirajo znanje v enote, ki jih nato prenašajo, prekladajo po digitalnih omrežjih, ponujajo in kajpak prodajajo za drag denar.
Lekcija, na katero mislim, pa je tale.
V znanosti poznamo izraz sočasnost nasprotij (the coincidence of opposites).To pomeni, da je včasih treba znati razumeti, da sta dve povsem nasprotni spoznanji ali ideji sočasno resnični. Včasih je zato res, da ne moremo odpraviti nasprotja, da ne moremo reči, da je nekaj res in da nasprotje od tega ni res. /…/
Živimo v kompleksnih svetovih, zato moramo biti znati strpni do kontradikcij, paradoksov, ironije, skepse in dvoma, nepomirljive različnosti, razhajanja.
Za učence in učitelje je zato zelo pomembno, da sprejemajo, da ni vselej tako, da ima učitelj nujno prav, učenec, ki mu ugovarja, pa se nujno moti. Včasih imata prav oba. /…/
Ljudje zato lahko živijo v blagostanju prav zaradi razlik, celo zaradi nasprotij in kontradikcij, saj se naučijo, da jih ni treba vselej na silo razreševati, ker se jih ne da razrešiti, da se ni treba vselej prepirati, da niso vselej nujno potrebni konflikti, prepiri, spori, da nasilje ničesar ne reši, da k ničemur dobremu ne prispeva, da ni nujno vselej nekomu dokazovati, da se moti, da ni treba vselej z nekom tekmovati, se prepirati z njim ali pa se celo sovražiti.
In kontemplacija ne pomeni, da se učitelji in učenci spreminjajo v budistične osebke, ujete v nirvano in zazrte nekam v transcendenco, saj pomeni prav nasprotno. Bolj čuječi ljudje niso pozornejši le nase in na vse, kar se dogaja z njimi, temveč so pozornejši tudi na to, kar se dogaja okrog njih, v družbenem okolju, v katerem živijo in delujejo. S tem pa je že tlakovana pot k revoluciji, ne v transcendenco.
Zlasti, če vsemu naštetemu prištejemo osnovno Kantovo lekcijo: razmišljaj, kolikor hočeš in o čemer hočeš, to pa tudi javno povej. Banalnost zla, o kater piše Hannah Arendt, je namreč najvarnejša ravno v okoljih, v katerih si ljudje ne upajo javno in na glas govoriti o zadevah, ki jih sicer vsi poznajo. Saj dobro vemo, kako je v Cesarjevih novih oblačilih.
Kaj nam bo torej kontemplativna in stresa prosta zazrtost v transcendenco, če pa se okrog nas bohoti banalnost zla?
Dr. DUŠAN RUTAR
