Strast do učenja

Rutarjeva lekcija

Truizem: učenje ne more potekati v praznem prostoru. Poteka lahko le v učnih okoljih. Ta so lahko revna ali bogata. Vmes je kajpak petdeset odtenkov sive.

Za učenje vsekakor potrebujemo možgane. Potrebujemo pa tudi vzdrževanje sprememb v njih, zaradi katerih se človek lahko uči vse kompleksnejših oblik vedenja in delovanja.

In natanko za spremembe gre. Biti živ namreč ne pomeni le biti narejen na način, ki je bolj ali manj stalen in stabilen, določljiv, kar pomeni, da mu lahko določimo identiteto, temveč pomeni nekaj pomembnejšega; vse to je do neke mere sicer res, vendar nič več kot to. Življenje ni statično.

Pomeni namreč spreminjanje, pomeni zmožnost za spreminjanje. /…/

Pomembna so torej kompleksna in superkompleksna okolja. Zlasti za možgane, ki jih evolucija spreminja že nekaj milijonov let. In jih bo še. Lahko pa ji tudi pomagamo – tako, da ustvarjamo superkompleksna učna okolja. Le zakaj jih ne bi?

V klasičnih raziskavah so postavili podgane v tri različne vrste okolja: osiromašeno okolje, obogateno okolje, kompleksno okolje. Izkazalo se je, da se v obogatenih in kompleksnih okoljih podgane naučijo več in postajajo pametnejše od svojih sotrpink iz revnih okolij. Podgane se v naravnem okolju sicer nikoli ne dolgočasijo, zato je njihovo normalno naravno okolje tudi že obogateno okolje. /…/

Objektivno dejstvo: v siromašnem okolju možgani ne tvorijo toliko sinaps kot v obogatenem. Posledice so opazne in jih lahko izmerimo.

Sodobne raziskave dodajajo nove izsledke. Zelo pomembni dimenziji okolij, v katerih živijo človeška bitja, sta socialna in čustvena dimenzija. Tudi socialno in čustveno okolje je lahko kompleksno, obogateno ali osiromašeno (cf. Sanna Jarvela. Social and Emotional Aspects of Learning (Elsevier, 2011)).

Danes je eden najpopularnejših izrazov, povezanih z zamislimi o socialnem in čustvenem okolju, blagostanje (well-being). Pogosto ga razumejo preveč osiromašeno in stereotipno, zato naj dodam tole.

Kompleksna in superkompleksna učna okolja so tista, v katerih lahko učenci razvijajo vse potenciale za učenje, katerega cilj je blagostanje. Kaj to pomeni?

Zlasti ne pomeni učenja na pamet in ubogljivosti, da tepeža otrok niti ne omenjam.

Zdaj pa pride na vrsto najboljše.

V učnih okoljih učenci posnemajo učitelje. Posnemajo jih že zato, ker je tako vedenje spontano in je del človekove narave. Učitelji kajpak poučujejo, vendar ne delajo le tega. Pri svojem delu izražajo tudi svoja prepričanja, vrednote in zlasti odnos do učenja oziroma do tega, s čimer se ukvarjajo – v družbenem okolju, seveda.

Dolgočasni učitelj, ki je ves čas pod stresom, izgorela učiteljica, ki zgolj čaka na upokojitev, zaletava mladenka, ki hoče biti podobna mladini okrog sebe, učitelj, ki predava samemu sebi, medtem ko se mladina dolgočasi ali pa zabava pred njegovim nosom, so primeri učitelja, ki ne bi smel poučevati mladih.

Natanko zaradi čustvenih in socialnih razsežnosti učenja je učitelj, ki strastno ljubi samo učenje (ne le vsebin, ki jih spoznava), zgled dobrega učitelja, ki ga velja posnemati.

Ljudje kajpak ne posnemajo vseh ljudi. Včasih posnemajo tudi slabe, vendar to ni dobro. Bolje je, če posnemajo modre in inteligentne ljudi, tiste, ki so dobri, delajo dobro in hočejo delati dobro.

Pritoževanje, da današnja mladina ne upošteva avtoritet, je prekratko, obenem pa je tudi klišejsko. /…/

A saj se tudi mladi pritožujejo čez stare. Avtoritete namreč posnemamo, če obstajajo. Obstajajo, če jim zaupamo. Z zaupanjem jih spreminjamo v avtoritete, potem pa jih posnemamo.

Vodje niso nujno avtoritete. Šefi niso nujno avtoritete. Dobri in modri ljudje niso nujno avtoritete. Nihče ni nujno avtoriteta.

Avtoritete močno potrebujemo. Nekdo preprosto mora zastopati dobro. Ljudje, ki ne zastopajo dobrega, ne bi smeli postati avtoritete.

Strast do učenja je nujni pogoj dobrega. V neoliberalnem svetu, ki mu grozijo podnebne spremembe in dolga gospodarska depresija, je zapisano izjemno pomembno. Kdo bo torej avtoriteta, vredna posnemanja?

Vredna posnemanja tega, kar imenujemo v kognitivni znanosti appreciative inquiry. In kaj je temeljni pomen besede appreciation?

Zelo preprosto. Pomeni prepoznavanje kakovosti, vrednosti, pomena in veličine ljudi ali stvari. Pa še nekaj drugega: izražanje hvaležnosti.

Well-being je v svetu brez avtoritet, ki zastopajo dobro in izražajo strast do učenja, le leseno železo in objekt profitabilnih interesov. Teh je sicer vse več, toda to še ne pomeni, da je tudi blagostanja vse več.

Dr. DUŠAN RUTAR