Ves svet je oder

List iz dnevnika

/…/

Malce sem nervozna, a hkrati prijetno vznemirjena. Ta predstava mi je vsakič najtežja. Približno 320 osnovnošolcev okoliških šol si jo bo ogledalo. Jo bodo sprejeli? Kakšno bo vzdušje v dvorani? Se bodo igri predali, jo doživeli? Med njimi so morda tudi tisti, ki še razmišljajo, ali bodo izbrali našo gimnazijo za svojo šolo v prihodnjem letu. Kako bodo sodili njihovi spremljevalci?

Naši dijaki so uživali, so vendarle starejši, igrajo njihovi sošolci … 31. je premiera za širšo javnost, prišli bodo starši. Vem, da bodo ponosni, ko bodo videli svoje otroke na odru. Kako ne bi bili! Jaz jočem z njimi, se smejem, trepetam, baje gledam z odprtimi usti!

Vedno znova ugotavljam, da je tudi pouk slovenščine drama. Treba je garati, raziskovati, se predati, doživeti in nato sanjati, hrepeneti in se prepustiti domišljiji. Kakor na gledališkem odru. Z obojim mladostniki rastejo.

Moji dijaki, kot jim rada rečem, cvetijo na gledališkem odru. Jaz jih samo spremljam, bodrim, sicer sedim med gledalci. Kako napeti so pred predstavo! Celo dekleti, ki sta v treh letih vodili številne prireditve, sta nemirni … Pa vem, preprosto vem, da »stojita« na odru. Fantje so na videz resnejši, delujejo hladno … Le pokanje prstov in preglasno smejanje kažeta, da imajo tremo. Malo nervoze ne škodi, dokazuje, da vam je mar, mi jim uspe še povedati, preden jih Karmen (režiserka) povabi v krog. Igrajo se, potem naredijo tehnično vajo, nato vaje za boljšo artikulacijo. Delajo brez negodovanja … Ona jih budno spremlja, včasih zakriči, včasih se glasno smeje, drugič se jim pridruži pri igri … Danes jih prav pošteno okara. Pa nič. Ne ugovarjajo, ne protestirajo, ne jezikajo … Pred nastopom jim je dala nalogo, naj jo oponašajo, naj bodo »ona«. Koliko učiteljev bi si drznilo takšno vajo narediti v razredu? /…/

Glasba zažge, luči se prižgejo, tudi moje roke so potne … Kako suvereni so, ko nastopajo, kako dobri dejansko so! Vsaj zame! Čeprav zelo preprosti, še najstniki, delujejo resno. Gledam jih v soju reflektorjev, skoraj jih ne prepoznam. Kam je izginil nemiren fant, sicer zelo ljub in prijeten, kot ga spremljam v razredu? Od kod mu moč, energija, ki jo razdaja med predstavo? In glej jo, pri pouku je neslišna, črno-bela slika, danes polna kontrastov. Prav neverjetno, kako so se vživeli. So neprepoznavni. Kaj jim da krila, da izžarevajo tisto energijo, ki bi si jo včasih tako želeli pri pouku – v razredu? Prav čutim z njimi, živim njihov trenutek … Zato, ker ga oni, ker so preprosto krasni. In res jim je uspelo! Vzdušje v dvorani je bilo nabito z energijo, gledalci so dolgo ploskali, spremljevalci so iskreno pohvalili igro.

Hvala, Karmen Kukovič, da si ponovno naša, da že drugi generaciji omogočaš živeti svoje sanje med predstavo v soju reflektorjev ter po njej pred številnim in zelo raznolikim občinstvom. Hvala za vse popoldneve vaj z dijaki, za vso energijo, ki jo prenašate med nas. Veseli me, da imajo tudi naši dijaki privilegij, da skozi igro odkrivajo sebe in svoj notranji svet – svoj glas, gib, svoje telo, da izražajo občutja – tako zorijo, odraščajo in se bogatijo. Prav je, da mladi doživijo gledališče – kot obiskovalci in še bolje, tudi kot igralci. /…/

Veliko discipline je potrebne, garanja, volje, ljubezni, predanosti, da se lahko ustvarijo tisti posebni trenutki na odru, ki nas gledalce začarajo in ponesejo v svet domišljije. Zato pridite v gledališče, obiskujte predstave. Večkrat se boste globoko zamislili in vedno znova česa naučili. To je dar življenja in trda preizkušnja za življenje. Kot so naše Ljubezenske in šaljive slike al fresco.

Mag. KATJA PREMRU KAMPUŠ