Poleg človečnosti zavezujejo zakoni

Spoštovati načelo največje otrokove koristi

Nasprotovanje nastanitvi šestih šoloobveznih otrok, mlajših od 15 let, ki so se v Sloveniji znašli sami, brez spremstva, je dejanje, ki ne sme in ni ostalo brez odziva. Številni so upravičeno poudarjali zlasti očitno neobčutljivost nekaterih (skupin) posameznikov za stisko in položaj otrok, odsotnost sočutja, solidarnosti, humanosti. Potrebno pa je opozoriti še na eno pomembno razsežnost problematike, namreč da odločitev in ukrepov, povezanih z udejanjanjem temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ni mogoče sprejemati drugače kot zgolj in samo v skladu z zavezujočim pravno-formalnim okvirom.

Z drugimi besedami, država in javne vzgojno-izobraževalne ustanove (oz. ravnatelji kot njihovi zakoniti zastopniki) ne morejo prepustiti odločitve o tem, koga vpisati v javno šolo ali koga nastaniti v javno mrežo domov za učence in dijaških domov, staršem, njihovi dobri volji ali (ne)naklonjenosti. Kot se namreč pogosto dogaja, kadar nekateri mediji in politika netijo sovraštvo, se tudi v Kranju ni bilo mogoče zanašati samo na humanost vpletenih (pa čeprav ali še zlasti zato, ker gre za otroke!), niti na reflektirano in racionalno ravnanje staršev in, žal, očitno tudi ne na strokovnost vseh pedagoških delavcev.

Spoštovati načelo največje otrokove koristi

Po Zakonu o mednarodni zaščiti se ranljivim osebam s posebnimi potrebami, zlasti otrokom, mladoletnikom brez spremstva, zagotavljajo v naši državi posebna nega, skrb in obravnava. Pri njihovi nastanitvi smo dolžni upoštevati njihov specifični položaj, jim prilagoditi materialne pogoje sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nego. V postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, mora biti spoštovano načelo največje otrokove koristi, dodeli se mu zakoniti zastopnik, z njim pa pristojni organ sodeluje pri izvajanju nastanitve in oskrbe, otroka pa zastopa tudi na področjih varovanja zdravja, izobraževanja ipd. Za zakonitega zastopnika se smiselno uporabljajo določbe o skrbništvu zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja.

Morebitni strahovi staršev, da bi odgovornost za šest mladoletnih otrok prevzel samo nastanitveni dom, so odveč.

Otroci, ki so jih želeli nastaniti v dijaškem domu v Kranju, so ranljive, šoloobvezne osebe brez spremstva, ki bodo (dokler bivajo) v Sloveniji obiskovale osnovno šolo. V 10. členu Zakona o osnovni šoli je namreč jasno zapisano: »Otroci, ki so tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva in prebivajo v Republiki Sloveniji, imajo pravico do obveznega osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije«.

Prostor tudi za ne-dijake

Tudi argument, ki bi spornost nastanitve gradil na dejstvu, da otroci, ki so jim odrekli gostoljubje, niso dijaki, zato jih ni mogoče nastaniti v dijaški dom, po moji presoji ne vzdrži. V 2. členu Pravilnika o bivanju v dijaškem domu jasno piše, da lahko dijaški dom med šolskim letom »v nezasedene nastanitvene zmogljivosti nastani osebe, ki nimajo statusa dijaka«, zanje pa se »pogoji in pravila bivanja uredijo z domskimi pravili«, tako da je zagotovljeno nemoteno bivanje in izvajanje pravic in obveznosti dijakov. Verjamem, da starše v ustanovah s pravilnikom seznanijo in ti vedo, da lahko v »njihov« dijaški dom, zlasti če ima ta težave finančne narave in nezasedene nastanitvene zmogljivosti, nastanijo tudi druge osebe, ki nimajo statusa dijaka.

Pravilnik še določa, da morajo v domu dijakom zagotoviti varnost in zaščito pred vsemi oblikami nasilja. A šest šoloobveznih otrok ne more – samo zato, ker so begunci brez spremstva – predstavljati nevarnosti za dijake, ki tam bivajo. Zato tudi to ne more biti argument za zavrnitev njihove nastanitve.

Zdaj begunci, jutri morda Romi, pojutrišnjem …

Žalostna zgodba iz Kranja sporoča, da pristojna ministrstva bodisi niso poskrbela za ustrezna pojasnila, ukrepe in sporočila (tudi ta, da zahtevam staršev ni mogoče ugoditi, če so zagotovljeni vsi pogoji za varnost, uresničevanje pravic in obveznosti dijakov, četudi grozijo z izpisom otroka iz javne ustanove), bodisi so popustili neutemeljenim zahtevam in strahovom staršev, česar ne bi smeli. Včeraj so tako v eni od javnih ustanov odrekli streho nad glavo otrokom beguncem, jutri se bodo uklonili pri vključevanju Romov, pojutrišnjem pa bodo ostali na cesti tisti, katerih starši »ne delijo pravih vrednot«.

Nasprotovanje nastanitvi, ki ga je – po poročanju medijev – podprlo 24 učiteljev Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, kaže na to, da v Sloveniji nekaterim očitno ni več povsem jasno, kakšne so dolžnosti javnih uslužbencev, tudi to ne, da pedagoške delavce poleg stroke in poklicne etike zavezujejo ustava, zakoni in drugi formalni predpisi, ki določajo okvir strokovnega delovanja. Če iracionalne strahove, dvome in nasprotovanje temu, da bi z njihovimi otroki pod isto streho živeli otroci begunci, še morda lahko delno razumemo pri starših, pa jih pri pedagoških delavcih to nikakor ne moremo. Zato je v javnem apelu predsedniku vlade in šolski ministrici, ki ga je podpisalo več kot 1.200 oseb, upravičeno zapisano, da so ti pedagoški delavci »s svojim ravnanjem kršili osnovna načela poklicno odgovornega ravnanja učiteljev, med katere nedvomno spada tudi preprečevanje vseh vrst rasizma, predsodkov in diskriminacije v izobraževanju«.

Dr. MOJCA KOVAČ ŠEBART