Izgubljena priložnost

O vzgoji k človečnosti

V zadnjih mesecih so na dnevnem redu bolj ali manj kredibilni članki in trditve o migrantih/beguncih/pribežnikih; skratka o ljudeh, ki iz svojih rojstnih držav bežijo v Evropo iz takšnih ali drugačnih razlogov. Rasističnih, ksenofobičnih, sovražnih izjav se je do zdaj nabralo malo morje. In ko človek že misli, da ga ne more nič več presenetiti, se zgodi vstaja staršev, ki ne sprejmejo nastanitve mladoletnih beguncev brez spremstva odraslih v kranjski dijaški dom, kjer so nastanjeni njihovi otroci.

Slišati je bilo različne argumente, kot vselej, pravzaprav. Slišati je bilo o strahu pred nasiljem, posilstvi, agresijo, pred vsem tistim, kar se, kot kaže, v Sloveniji med Slovenci sicer ne dogaja. Med begunci pa očitno se. In če je strah staršev pogojen, vsaj tako lahko upamo, z nepoznavanjem begunske problematike, z zmanipuliranimi podatki posameznih medijev in z mnogoterimi zgodbami, ki krožijo v javnosti, je ne le nerazumljiv, temveč celo nedopusten odziv štiriindvajsetih profesorjev, ki so s svojim podpisom nastopili proti nastanitvi mladoletnih beguncev v domu.

Učitelj in njegov čut za sočloveka

Po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport naj bi sicer šlo za šest begunskih mladoletnikov oziroma otrok, starih od deset do štirinajst let. Otrok, ki so videli grozote vojne. Otrok, ki morajo po svetu bežati brez staršev. /…/ Vselej sem mislila in, morda utopično, še zdaj verjamem, da je ena poglavitnih lastnosti dobrega učitelja njegov čut za sočloveka, za otroka, predvsem v stiski, odrinjenega na rob, ranljivega. Že od študijskih let venomer poslušam, da mora učitelj biti zgled otrokom. To nikakor ne pomeni, da mora biti brez napak. Daleč od tega. Ravno motiti se je človeško. Pomeni pa, da se mora zavedati svoje vloge in informacij, ki jih s svojim ravnanjem daje. Morda so na svetu ljudje brez predsodkov, sama priznam, da ne sodim mednje, a vendar je, ko smo postavljeni na tako pomembno funkcijo, kot je učiteljska, nujno, da teh ne prenašamo na otroke. Da ločimo osebne, subjektivne, intimne vrednote od vrednot, za katere in v skladu s katerimi smo dolžni vzgajati otroke, ki so nam zaupani. Da reflektiramo ne le naše izobraževalno, temveč tudi in predvsem naše vzgojno delo. In eno temeljnih poslanstev učiteljev je vzgoja otrok, ki bodo imeli razvit čut za ljudi v stiski. In na tej točki stroka, z vodilnimi na čelu, ne bi smela popuščati, kot se je zgodilo tokrat v Kranju.

Vzgoja za spoštljivost

Ravnateljica dijaškega doma je sicer staršem rekla, da bo družba prihodnosti multikulturna družba, pa če nam je to všeč ali ne. A multikulturnost ni le stvar prihodnosti, temveč je močno prisotna že zdaj, v sedanjosti, z begunci ali brez, in čas je, da se s tem dejstvom naučimo živeti. Odhod begunskih otrok v drugi kraj tega dejstva ni spremenil. Odhod otrok v drug kraj naj bi, po njenih besedah, predstavljal izgubljeno priložnost za vzgojo k strpnosti. H kakšni strpnosti, se sprašujem. Trenutno najbolj razširjen liberalni pogled na strpnost zahteva, da imamo za svojo (ne)strpnost vselej racionalne argumente. Torej, gre za strpnost do navad, vrednot teh otrok? Katere so, jih sploh poznamo? Mar vemo, da ne gre za katoliške otroke (ja, tudi katoliki so med begunci, pravzaprav je njihov delež relativno velik)? Mar vemo, da so tako različni od Slovencev, da je do njih potrebno biti strpen? Morda pa gre za strpnost do drugačnih. Ta koncept strpnosti sicer ni v skladu z liberalnim pogledom, kajti racionalnih argumentov za (ne)strpnost do človeka kot takega s specifičnimi lastnostmi, kakršna je, denimo, barva kože, ne more biti. Vendar drži, besedna zveza »strpnost do drugačnih« je razširjena. Ne pomeni pa nič drugega kot dodatno večanje razlik med večino in manjšino, pri čemer si večina vzame pravico odločati o tem, kaj in kdo je sprejemljiv, kaj in koga je vredno trpeti in česa in koga ni vredno trpeti. Sprašujem se, kdaj bomo začeli govoriti o vzgoji za spoštljivost. O spoštovanju človeka, o spoštovanju drug(ačn)osti drugega.

Preprosto in temeljno

/…/ Prevečkrat pozabljamo, da vojna ne pozna vere, kulture, barve kože, navad, vrednot, vojna pozna le logiko koristi posameznih pripadnikov družbe, natančneje tistih, ki držijo niti nas marionet v svojih rokah. In žal ne moremo z gotovostjo trditi, da vojne k nam ne bo več. Ne moremo z gotovostjo trditi, da naša tla ne bodo nikdar več umazana s krvjo nedolžnih. Na to lahko le upamo in si za to po najboljših močeh prizadevamo. A vendar, če do tega pride, bo ena in edina misel vsakega starša, kako rešiti svojega otroka. Kako ga poslati čim dlje od bolečine, krvi in smrti. Tudi če bi to pomenilo trajno ločitev od njega. In ostalo nam bo le upanje, da bodo tam, kamor ga bomo poslali, zanj dobro poskrbeli. /…/ Zadnja stvar, ki jo bomo želeli, je, da se našega otroka preganja iz enega kraja v drugega, kot bi bil stekel pes, nevreden človeške bližine, človeške topline, preproste ljubezni. Zadnja stvar, ki bi jo želeli, je, da bi tisti, ki bi našemu otroku morali prvi pomagati, bili prvi, ki bi mu obrnili hrbet. Mu zadali novo klofuto, kot bi jih v življenju ne prejel dovolj. Ga ponižali in zadali novo rano njegovi že tako osamljeni in razboleli duši. Ja, človečnosti manjka. Preproste, temeljne človečnosti.

KARMEN CHAKIR