Za kulturo nove vzgoje

Rutarjeve lekcije, osemnajsta

Ničesar novega ne povemo, če rečemo, da je kultura najpogosteje oznaka za tisto delovanje človeških osebkov, ki pač sodi pod medijsko rubriko kultura. Na poročilih je zato na sporedu za zunanjo ali notranjo politiko ter pred športom in vremensko napovedjo, vmes so kajpak reklame. V resnici pa je kultura nekaj, zaradi česar bi se moral vsak človek resno zamisliti, kajti samo jedro kulturnega delovanja je to, kar imenujemo v filozofiji strast Realnega. /…/

Strast Realnega dobro razumemo, če natančno spremljamo pot, ki jo je prehodil Jezus Kristus, ta veliki učitelj.

Najprej nam pade v oči, da je Jezus prekinil z zgrešenim in zelo pogostim razmišljanjem ljudi o simetrijah, harmoniji in uravnoteženosti sveta. Povsem jasno mu je bilo, da svet ni ravno uravnotežen in harmoničen ter da v njem ne poteka spopad dveh močnih sil, svetle in temne, ki se pač večno spopadata.

/…/ Naučimo se, da potekajo danes spopadi med pripadniki elit, ki jih zanimata samo denar, premoženje in moč, ter ljudmi, ki so za svojo idejo pripravljeni tudi umreti; molčeča večina zgolj uživa v potrošništvu ali se predaja obupu. Med njimi ni mogoč noben dialog, med njimi ni harmonije, ni uravnoteženosti. Na tem svetu je zato veliko terorja in vojne zoper teroriste, kot jo imenujejo. Toda kaj je pravi teror, kaj je izvorni, začetni, temeljni teror? Kje so korenine zla?

Odgovore na zastavljena vprašanja nam omogoča zgolj teorija, ki je obenem temelj vsake kulture. Brez teorije ni kulture. Ko se ljudje pritožujejo čez teorijo, češ da je preveč abstraktna, uničujejo same konkretne temelje kulture, na katero sicer prisegajo, zato tudi praznujejo dan kulture.

Današnje kapitalistično življenje poteka tako, da elite kopičijo moč, denar, premoženje in oblast, navadni ljudje pa se skušajo kulturno in miroljubno na molekularni ravni ukvarjati s seboj, kar pomeni, da v najboljšem primeru skrbijo za osebnostno rast, telesno zdravje in duhovni razvoj.

Kapitalizem se ljudem spontano prikazuje kot etično odgovoren, pravičen in dober, ljudje pa ne razumejo finančnih špekulacij, zaradi katerih se kopičijo ogromne količine denarja v davčnih oazah in v žepih lastnikov kapitala, medtem ko se morajo sami zadovoljevati z drobtinicami, saj preprosto nimajo dostopa do kapitala, da bi lahko z njim mešetarili.

Namesto kapitala imajo v rokah – sebe. Torej se ukvarjajo s seboj, vlagajo v osebnostni in telesni razvoj ter se zadovoljujejo z mislijo, da so drobni kapitalisti. /…/

Marx je velikokrat poudaril, da ne smemo biti slepi in naivni. Med lastniki kapitala in delavci lahko poteka le boj, razredni spopad. Nobenega miru ne more biti, če imajo eni v rokah produkcijska sredstva, drugi pa ničesar razen sebe. Če se ljudem zdi, da vlada v občestvu mir, je to le zaradi trenutne prevlade enega družbenega razreda, ki mu je uspelo v celoti podjarmiti drugega.

Kjer nam torej ponujajo miroljubne ideološke prakse in popularne medijske vsebine, moramo prepoznati reakcionarne mehanizme in vzvode zla, ki jih omogočajo. Ne smemo vsega sprejemati na prvo žogo in verjeti, da so pripadniki elite bogati, ker hočemo imeti vsak mesec nov pametni telefon, vsako leto nov računalnik in vsake tri leta nov avto, za vse skupaj pa smo pripravljeni plačati, kolikor pač rečejo.

V tej perspektivi bi še enkrat rad opozoril na izjemni kulturni dogodek – film 300, ki ga je režiral Zack Snyder. /…/ Sporočilo je tole. Če hoče biti človek svoboden, mora plačati določeno ceno. Svoboda namreč ni izbiranje med izdelki s polic kake trgovine. Svoboda je nekaj drugega.

Svoboda je univerzalni princip, za katerega se je treba boriti. Svobodo si človek pribori – ni mu kar podarjena. Zanjo je zato treba nekaj tvegati, nekaj je treba postaviti na kocko.

Tu pride do izraza problem, s katerim se danes objektivno sooča vsak potrošnik, ki dela na sebi, kot se reče. Svoboda je namreč povezana natanko s trdim delom, z disciplino, kot vidimo v filmu 300, v katerem spremljamo tudi vzgojo špartanskih otrok. Prav disciplina pa je pogoj svobode in svobodnega posameznika, ki se zna spopadati za svobodo, ki ga ni strah, ki ne popušča v boju zanjo, ki se ne pusti poleniti in ne postane potrošnik, zadovoljen z dobrinami, ki so vselej na policah, le vzeti jih je treba in plačati zanje.

Ljudje ne morejo ohraniti lastnega dostojanstva, če se polenijo, postanejo potrošniki in če komercialno skrbijo zase. /…/

Resnični problem življenja namreč ni izkoriščevalski kapitalizem, temveč je kapitalizem s prijaznim obrazom, zaradi katerega ljudje ne vidijo, da je izkoriščevalski. Resnični problem je psihologija, ki jo uporablja kapitalizem, da se prikazuje ljudem kot psihoterapevt, poln nasvetov za zdravo življenje, osebnostno rast in duhovni razvoj. Problem ni, da imajo ljudje demokratično pravico do svojih mnenj, problem je, da imajo zgolj mnenja, ukrojena po nasvetih intelektualcev, medtem ko jih resnica kratko malo ne zanima.

Naj torej živi teorija, da bomo še dolgo kulturna bitja, zmožna za razmišljanje in pogum, saj nam ne bo nihče podaril boljšega sveta.

Dr. DUŠAN RUTAR