»Kakšni begunci neki …«

Naš čas

Ljudje. Živimo na različnih kontinentih, v različnih državah, krajih, dihamo isti zrak, gledamo isto sonce, isto nebo, povezujejo in ločujejo nas pogledi na svet, vrednote, svetovni nazori. Ljudje. In potem so tu oni, migranti, priseljenci, prišleki, begunci, ki prihajajo od nekod daleč k nam, s svojimi navadami, kulturo, vero, boleznimi, nesramnostjo, nehvaležnostjo, k nam, ki smo tako povezani, v združeni Evropi brez meja, zidov in bodičastih ograj. Saj nimamo nič proti njim, ampak … ob nas jih ne želimo. Drugačni so. Preveč drugačni od nas. Kot je nedavno izjavil italijanski premier Matteo Renzi, je Evropa nastala, »da bi zidove rušili in ne da jih postavljamo«, vendar kot kaže, to drži le za nas, ne za njih, oni nimajo kaj početi v Evropi, v Evropski uniji, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, na svobodi, demokraciji, enakosti, človekovih pravicah. A za njih to ne drži. Zakaj? Ker jih ne poznamo. Ker beremo in slišimo dan za dnem različne zgodbe, nasprotujoče si zgodbe, ki poglabljajo krizo negotovosti, krizo vrednot, s katero se Evropa že dolgo spopada. Strahovi, dvomi, vprašanja so prisotni med najstarejšimi in najmlajšimi. Kdo so ti ljudje? Zakaj so prišli k nam? Zakaj ravno zdaj? Bodo zrušili že tako krhke temelje Unije? Se bo zaradi njih podoba Evrope, sveta za vselej spremenila? Najbrž se bo, spreminjanje je človeštvu navsezadnje lastno. Je naravni proces, ki mu z njimi ali brez njih ne moremo ubežati. Vprašanje je le, če in kako bomo te spremembe sprejeli in se z njimi naučili živeti.

V družbi in ožje, na šolskih hodnikih, v zbornicah, fakultetnih prostorih je vsakodnevno slišati različne trditve za sprejemanje beguncev in proti. Večina teh trditev se po navadi sicer začne s stavkom »Saj nimam nič proti njim, ampak …«, konec pa je vsakokrat drugačen. V sebi čutimo potrebo po opravičevanju naših negativnih stališč, strahov, stereotipov, predsodkov. Ti so del vsakega izmed nas. Pravzaprav se jih mnogi tudi bolj ali manj zavedamo, na racionalni ali emocionalni ravni, kar navsezadnje dokazujejo tudi tovrstne trditve. Vemo ali čutimo, da tisto, kar bomo rekli, ni ustrezno, že v nas samih vzbuja neprijetne občutke, zato iščemo v besedah tisto nekaj, kar bi naša negativna prepričanja vsaj omililo. Tisto nekaj… /…/.

Nekaj nam pri beguncih ni všeč. Ne ustrezajo podobi, ki jo imamo o beguncih. Pravzaprav niso podobni beguncem. Imajo nove iphone, moderna oblačila, drago obutev znanih modnih znamk, celo facebook profile imajo. In ker ne ustrezajo naši predstavi pravega begunca, jih je, tako se zdi, treba »pobeguniti«. Zapreti jih v koncentracijska taborišča, v kletke, da skozi luknje stegujejo roke in moledujejo za kos kruha, pa ne zase, za svojega otroka. Razčlovečiti jih je treba. To narekuje podoba begunca. Spati morajo v mrazu, blatu, umazaniji, kajti šele takrat postanejo vredni poimenovanja begunec. Sicer so le ekonomski migranti, ki … /…

Ozadje vojne v Siriji

Kdo so torej ti ljudje, ki prihajajo k nam, ki jih je, sicer neoborožene, treba nadzorovati z oklepniki, stati pred njimi z maskami in zaščitami na obrazu, neprebojnimi jopiči in čeladami? Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, je treba poznati ozadje vojne v Siriji.

Vprašanja sirske krize pa ne moremo obravnavati mimo vprašanja iraške krize. Leta 2003 so ZDA izvedle napad nad Irakom. Zrušile so režim Sadama Husseina in na oblast popeljale večinske šiite. Suniti so se uprli okupaciji ZDA, pridružile so se jim številne (teroristične) skupine, med katerimi je bila tudi Al Qaeda. Tako se je leta 2006 začela državljanska vojna, tedaj si je pot začela utirati manjša skupina, imenovana ISI (Islamska država Iraka). Slednja ni imela denarja, posledično je bilo tudi zelo malo rekrutov, dokler se ni leta 2009 usmerila v Sirijo, kjer se je uveljavila predvsem v letu 2011, med divjanjem sirske državljanske vojne.

Toda kaj je s Sirijo? Zakaj državljanska vojna? Spet moramo nazaj, v leto 2010, in sicer v Tunizijo. Mladi izobraženec Mohammed Bouazizi je, ker ni našel službe, primerne svoji stopnji izobrazbe, začel prodajati sadje na ulici. Vsakodnevno ga je nadlegovala policistka, ki je od njega zahtevala podkupnino, sicer mu prodaje ne bi dovolila. Nekega dne denarja ni imel, saj ni ničesar prodal, zato ga je udarila in mu odvzela voz s sadjem, edinim virom dohodka zanj in njegovo družino. Mladenič se je po pomoč obrnil na policijo, ki mu ni želela prisluhniti. Iz obupa, razočaranja in ponižanja je storil skrajno dejanje – polil se je z gorivom in se živ zažgal. Kmalu zatem je izgubil bitko z življenjem. Njegovo dejanje in poznejša smrt sta spodbudila mnoge mlade, ki so bili v podobni situaciji, kot je bila njegova, k protestom proti režimu, ki mladim jemlje prihodnost, upanje in priložnosti. Začetni mirni protesti so se sprevrgli v nasilne spopade, predvsem zaradi neutemeljenega posredovanja oboroženih sil med neoborožene množice mladih študentov. Tri tedne pozneje je tunizijski predsednik zbežal, režim je bil zrušen.

Tako se je začela t. i. Arabska pomlad, ki se je pozneje razširila v mnoge druge arabske države s totalitarnimi sistemi, ki so klavrno končali (čeprav se je tudi Arabska pomlad mnogokje sprevrgla v nekaj povsem drugega, a o tem morda kdaj drugič). Izjema je bila Sirija.

Orožje, teror, opustošenje in smrt

Tam so se demonstracije proti zatiralskemu režimu začele marca leta 2011. Za razliko od drugih diktatorjev pa sirski predsednik Bashar al-Assad nikakor ni želel odstopiti in je začel z oboroženim napadom na svoje ljudstvo. Sirskemu prebivalstvu so na pomoč priskočile razne skupine iz drugih držav, med njimi so bile tudi nekatere, ki so sanjale o veliki islamski državi. Med njimi je bila tudi ISI, ki pa je bila – za razliko od drugih – izjemno krvoločna in ni ubijala le Asadovih privržencev, temveč tudi druge upornike in skupine. Leta 2013 se je ISI preimenovala v ISIS oziroma ISIL (Islamska država Iraka in Sirije oz. Levanta). Leto 2013 je bilo nasploh prelomno, saj je general uporniške Svobodne sirske vojske prosil za mednarodno pomoč, ker naj bi sicer izgubili vojno proti Asadu. V nekaj tednih so se ZDA, Savdska Arabija, Jordanija, Katar, Turčija in Izrael odzvali ter poslali orožje, denar in začeli uriti vojake Svobodne sirske vojske. Toda v enem letu je mnogo tega orožja prešlo v roke ISIS, saj so se posamezni bojevniki Svobodne sirske vojske z njo združili, med drugim ji tudi prodajali orožje.

Ko je ISIS pridobila na moči (s privrženci, ki so jih šolale in jim orožje podarjale ravno ZDA ter koalicijske sile), se je vrnila v Irak, od koder so se ZDA umaknile in ga pustile pod vodstvom predsednika Riyada al-Malikija, ki pa je bil nezmožen voditi državo, v kateri sta vladala kaos in korupcija. ISIS je tako zlahka zavzela mesto za mestom, iraška vojska je v strahu bežala. Do junija 2014 je ISIS, tedaj že preimenovana v IS (Islamska država), zavzela večji del Iraka ter iz državne blagajne pobrala ves denar, prav tako pa je prevzela vse orožje, ki ga je za seboj pustila vojska ZDA. Bogatela je tudi s prodajo nafte Turčiji in je danes najbogatejša teroristična organizacija na svetu. Močna in vse bogatejša ter oborožena samooklicana Islamska država tako vse bolj širi svoj teror in pušča za seboj opustošenje ter smrt.

Proti komu?

Od tod prihajajo ljudje. Sirija ni bila nerazvita država. Je ustanovna članica Organizacije združenih narodov, nekoč je bila sekularna država, v kateri so mirno sobivale različne verske in etnične skupine. Stvari so se začele spreminjati s prihodom na oblast družine al-Asad v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vse manj je bilo človekovih pravic, služb in denarja, vendar so ljudje, tako kot mi, imeli avtomobile, službe, jemali so kredite za stanovanja, čakali v vrsti za najnovejši pametni telefon ipd. Toda predvsem mladi izobraženci so si želeli sprememb. Želeli so si necenzuriranega spleta, želeli so si svobode, priložnosti, želeli so sanjati. /…/. In zato je njihov predsednik nanje začel spuščati bombe. Njihovi prihranki, sveže pobeljena stanovanja z novim pohištvom, ravnokar opran avtomobil, vse je nenadoma končalo pod kupom ruševin. Skupaj z njihovimi mamami in očeti, sestrami in brati, skupaj z njihovimi najboljšimi prijatelji. Z druge strani so doživeli napad skupine, katere glavni namen je ekspanzija strahu in terorja, razlivanje krvi in širjenje smrti.

Kdo so torej ljudje, ki prihajajo k nam? Proti komu naj se borijo? /…/

Želijo si le miru

Niso se odločili za boj ne proti enim ne proti drugim. Matere niso pustile, da bi njihovi sinovi doživeli vojno, da bi si mazali roke s krvjo, da bi postali psihične in čustvene razvaline. Možje, očetje niso želeli zapustiti svojih žena in otrok. Družini so dali prednost pred bojem. Ljubezni so dali prednost pred smrtjo. Dovolj krvi, trpljenja, joka in mučenja so videli. Želijo si le miru. Zase, za svoje otroke. Ne želijo orožja v rokah. /…/ Želijo biti ljudje. Tako kot mi. Kot naši mladi, na katere smo tako ponosni, ker so si upali sanjati o boljši prihodnosti. Ker so sledili svojim sanjam in jih v tujini uresničili, ker jim naša, lastna država tega ni dopuščala. Naše otroke učimo sanjati, verjeti vase. Spodbujamo jih, da si upajo narediti korake, za katere smo mi imeli premalo poguma, moči ali priložnosti. Spodbujamo jih, da v polnosti razvijejo vse svoje potenciale. Eno nam je skupno. Želimo najboljše za svoje otroke. Vsi sanjamo. Vsi upamo. Vsi smo ljudje. A le eni so Ljudje. Bodimo našim otrokom zgled. Da bo človek res Človek.

KARMEN CHAKIR