Strah pred izgubo

Razmišljanje

To sem zapisala ob knjigi Patricka Nessa, Sedem minut čez polnoč, napisani po zamisli Siobhan Dowd, ki ji je prezgodnja smrt preprečila, da bi delo napisala sama. Močno se me je dotaknila. Nabita je s čustvi in čeprav je namenjena mladini, je zelo primerna tudi za nas, odrasle. Odstira del otroške intime, ki se ji – ker ne vemo ali ker ne znamo – vzgojitelji, učitelji premalo posvečamo. Pa je tako malo mladega človeka »brati med vrsticami« in toliko mu lahko pomagamo!

Deček Conor se sooča z boleznijo svoje mame, ki vodi v neogiben konec. Očeta ni, obstaja samo babica, s katero se deček ne razume in je prepričan, da ona ne razume njega. Ponoči se srečuje s pošastjo, ki jo spozna, ko njegova mama začne naporne terapije. Iz noči v noč, ko je sam in se mama bori z boleznijo v bolnišnici ali nemočna leži v sosednji sobi, se pošast iz teme prikrade v njegovo sobo. Nekaj hoče od njega. Nekaj, česar deček ne more razumeti. Tisto nekaj je strašno. Resnica. Sprejetje neogibnega dejstva, da bo kljub vsej bolečini in trudu, da bi pomagal mami, ostal sam. Resnica, ki tako zelo boli. V tej bolečini deček celo pošast sprejme za svojo.

Pomislim na otroke, ki so sedeli v »mojih« šolskih klopeh in se soočali s takimi strahovi. Nisem jih videla jokati, le njihove neznosno žalostne oči so izdajale prikrito resnico. Iz razigranega šolskega okolja so se vračali v domove, polne žalosti, brezupa, molčečnosti in tesnobe.

Mira. Njena mama mi je po zdravljenju pripovedovala o svoji samostojni, sposobni in nadarjeni devetošolki, ki se je v nočeh naselila v očetovo sobo z vedno enakim vprašanjem: »Kajne, saj bo mami prišla domov?« Preprosto ni zdržala v samoti svoje sobe, svojih misli in dolgih nočnih ur. V šoli je popuščala. Opazen je bil njen trud, ki prej skorajda ni bil potreben, a ni obrodil sadov, ki jih je bilo pričakovati. Ta zgodba se je na srečo sklenila dobro, čeprav so globoke praske na dekličini duši ostale. Ostal je strah, ki ga ne more izkoreniniti.

Ali Alenka. Nadpovprečno inteligentna deklica, ki je živela sama z mamo samohranilko. Alenka je bila možačasto, grobo dekle, ki je v razredu organizirala vse, kar se je imenovalo »negativno«. Družila se je s starejšimi fanti, vdanimi alkoholizmu in drugim drogam. Mama – psihiatrični bolnik. Deklica – samorastnica, pogosto sama, kadar je mama za mesece pristala v psihiatrični bolnišnici. Samomor. Deklica je ostala sama, dana je bila v oskrbo sorodnikom v drugem kraju. Želela je ostati doma, a je imela komaj 12 let … Nikoli ni prenesla ločitve od prijateljev, iztrganosti iz domačega okolja in kraja. Pred meseci me je ogovorila. Mlada urejena ženska s fakultetno izobrazbo. Zamera iz otroštva je bila pozabljena. Vesela je bila srečanja in to mi je povedalo vse.

Janko. Dislektik s tisoč talenti. Dolgo v otroštvo je močil posteljo. Opore v domačem okolju ni bilo. Labilna mama se je posvečala otrokom iz svoje druge zveze, Janko pa je blodil po svetu in iskal svojega očeta. Želel si je opore v življenju in videl jo je v namišljeni očetovi figuri. Srečala sem ga še v večerni šoli, potem je izginil. Zašel je, se izgubil v svoji osamljenosti.

Marko se je leta dolgo iz šole vračal v domače »bolnišnično« okolje. Mama je bila neozdravljivo bolna, z očetom sta skrbela zanjo, a sta jo kljub trudu izgubila. Ostala sta sama. Zgodilo se je tisto, česar se je deček najbolj bal. Nikoli ni bil več tak, kot prej. Izkušnja je prehudo zarezala v mlado ranljivo dušo …

Takih zgodb je, žal, veliko. Otroci puščajo svoje otroštvo na robu nekega lepšega sveta, ki naj bi jim bil namenjen, in se vse prehitro podajo na pot odraslosti. Ob tem so izpostavljeni normam življenja in šolskih zahtev, ki jih v za njih tako hudih časih težko premagujejo.

Premalo govorimo o njih, premalo se jim posvečamo. Sami se zapirajo v svojo lupino bolečine, obupa, nemoči in strahov, ki jih skrivajo pred svetom. Ne, še mi, odrasli, bi česa takega ne vzdržali.

MARIJANA ERI – BIRK