Normalnost neenakosti kot realnost
Naš komentar
V vsakdanjem življenju je dejstvo, da so – po Orwellu – nekateri »bolj enaki kot drugi«, vse bolj sprejeto ali vsaj dojeto kot nekaj, »česar ni mogoče spremeniti«. V skladu z ugotovitvami Karla Marxa in mnogih družbenih mislecev vse do Thomasa Pikettyja je jasno, da je podlaga takega dojemanja družbenih realnosti v zadnji instanci ekonomija. Ta je skupek teorij (večinoma tesno prepletenih z ideologijami), družbenih praks, oblastnih odločitev in mehanizmov vsakršnih menjav, ki uokvirjajo družbo v sistem, v našem zgodovinskem času imenovan – kapitalizem. Zdajšnjo obliko kapitalizma poganja specifična ideologija neoliberalizma. Kdor vsaj malo spremlja javni diskurz, lahko hitro opazi, da vrsta javno nastopajočih ljudi zavrača samo sintagmo »ideologija neoliberalizma«, kot, denimo, …/…/. Pojem ideologije po tem naziranju velja samo za socializem in/ali komunizem. Ti pisci in govorci pa, seveda, štejejo vse konstrukte neoliberalistične ideologije za realnost, ki se ji vsi pač moramo prilagoditi ali podrediti. /…/. Neoliberalizem je bil globalno uspešen pri tem, da je uničil ali bistveno oslabil vse, kar je v oblikah različnih družbenih ustanov od države do javnih institucij kakor koli omejevalo nebrzdano delovanje kapitalizma v prid zasebnemu interesu. Kar je v neoliberalni shemi že uspelo, so bili preskoki iz prejšnje logike, ki je vendarle tudi v socialistični inačici temeljila na statusu človeka, državljana, pravic ipd. v logiko vse večje postvarelosti. Tako je, denimo konkurenca, ki je razumljiva kot tržna tekma med dobrinami, tekma med ljudmi v smislu Hobbsovske formule »homo homini lupus«. To je del mehanizma, ki ga neoliberalci utemeljujejo s svojim pojmovanjem posameznikove svobode. Če malce poenostavimo, se končno ta svoboda izkaže za svobodo že pregovornega enega odstotka in za suženjstvo 99 odstotkov. Lepota neoliberalizma kot delujoče koncepcije je prav v tem, da nihče ni izvzet, potencialno celo tisti en odstotek ne. Treba je razumeti, da …/…/.
Seveda vam nihče ne pojasnjuje, da s tem, ko delate brez plačila samo za to, da bi ohranili službo, ali s tem, ko lepite markice v trgovini za »popust« pri naslednjem nakupu, ali s tem, ko sodelujete v projektu »botrstvo« … na različne načine sodelujete v uresničevanju neoliberalne ideologije na mikro ravni vsakdanjosti. Samo kakšni »nori intelektualci in levaki« razlagajo, da so zgodbe o uspehih posameznikov izraz mita enakih možnosti in da je za vsakim takim uspehom na stotine, tisoče in na deset tisoče neuspehov, bankrotov in živčnih zlomov. Neoliberalizem se je oblikoval v agresivnem nasprotovanju socialni državi, ki je po drugi svetovni vojni edinokrat v zgodovini kapitalizma nekoliko bolj porazdelila bogastvo in – čeprav ne čisto dosledno – omogočila razmeroma lahek dostop do vrste javnih uslug, ki so šele v taki državi zares postale javne. Med njimi je bilo vsekakor tudi šolstvo, ki so ga nosile vrednote enakih možnosti, pravice do izobraževanja in ideali univerzalne dostopnosti kulturnih dobrin, med katere sodi tudi znanje. Toda te »vrednote« se vse bolj relativizirajo in krušijo.
Argumenti za poglabljanje neenakosti so argumenti moči, argumenti za krepitev enakosti so argumenti nemoči. To se izraža tudi v znanstvenem raziskovanju na področju skoraj vsega družboslovja in humanistike, za katera v neoliberalizmu »zmanjkuje denarja«. /…/ Raziskovalci so tako vse bolj prisiljeni usmerjati svoje kapacitete v neoliberalno »inovativnost« in oblikovati svoje raziskave v utilitarnem jeziku, ki ga razumejo »naročniki«. Tako se tudi z javnim denarjem financirano raziskovanje spreminja v obliko, ki ustreza zasebnemu interesu. V luči vsega tega dogajanja, ki vključuje redukcijo stroška javnega sektorja za vladajoči »en odstotek«, si lahko razložimo, zakaj v Sloveniji zdaj nenadoma doktorski študij ni več vsem enako dostopen. Odkar ni več »inovativne sheme«, financirane iz evropskih skladov, z izjemo razmeroma pičlega programa mladih raziskovalcev, ni kaj prida možnosti, da bi brez znatnega plačila za »tržne« dejavnosti univerz in drugih visokošolskih zavodov študentje stopali na bolonjsko tretjo stopnjo, še posebej pa to drži za zgoraj omenjene smeri »nekoristnih« form znanja. Sprejemljivost in »normalnost« neenakosti se bo tako postopno vse bolj zajedala v sistem izobraževanja…/…/.
Dr. DARKO ŠTRAJN
Celoten članek preberite v tiskanih Šolskih razgledih! V njih je še veliko zanimivega!
