Učitelji za utopijo

Rutarjeve lekcije, deseta

Nekaj je nesporno res: šola je del kapitalističnega ustroja, v katerem ljudje trgujejo z znanjem in prodajajo informacije drug drugemu, zato brez spraševanja usposablja mlade, da bi bili pri tem čim uspešnejši. Šola, ki tega ne bi delala, ne bi mogla dolgo obstajati, zato je pričakovano, da ne postavlja neprijetnih vprašanj – in se počasi oddaljuje od svojega poslanstva, ki sega onkraj kapitalizma. Zdi se, da je vsako razmišljanje, da bi bilo kako drugače, le utopija.

Francoska filozofinja Michèle Le Doeuff kljub temu napiše leta 1982 članek, v katerem razmišlja o utopijah. Njeno razmišljanje ni brez zgodovinskih navezav na podobna razmišljanja takih avtorjev, kot so More, Bacon in Campanella. /…/

Utopija je najprej sanjarjenje. In nobenega dobrega razloga ni, da človek ne bi kdaj sanjaril. Denimo o svetu, v katerem ljudje dobro živijo. To ni svet, v katerem so eni nesramno bogati, večina pa nima v rokah skoraj nobenega premoženja.

Dobro življenje je koncept, ki nastaja tudi kot učinek kritike zdajšnjega kapitalističnega življenja. Ko filozofinja govori o dobrem življenju, misli na posebno kakovost življenja, ki je ne zagotavlja denar in je ne omogoča kapitalistična tekmovalnost na svobodnih trgih.

Posebno kakovost življenja ljudi v Utopiji omogočajo – šolske reforme. /…/

Ko govorim o resničnih šolskih reformah, ne o političnih in ideoloških, mislim na dvoje. Prvič. Take reforme si zamislijo filozofi in jih tudi opišejo. Drugič. Učitelji jih izvedejo tako, da poučujejo nepoučeno večino ljudi o resničnih in pravih vrednotah kakovostnega življenja; to je obenem tisto življenje, v katerem je Hitler povsem pozabljen, če lahko parafraziram Hannah Arendt.

Ali kot pravi Michèle Le Doeuff: Utopija je občestvo, ki je za-šolo.

Sintagma pomeni preprosto tole: v Utopiji imajo moč ljudje, ki znajo misliti, oziroma intelektualni mojstri, ne lastniki denarja, bank, premoženja ali kapitala. To je kajpak paradoksna moč, kajti filozofinja poudari še tole: ne obstaja razmišljanje, ki ne bi bilo potepanje; nikakor ne gre za …/…/.

Razmišljanje, ki je obenem vselej tudi potepanje, ima tri ključne značilnosti, te pa so obenem koordinate občestva-za-šolo.

Prvič. Razmišljanje kot potepanje nujno pomeni angažiranost, predanost, zavzetost; pomeni celo zaobljubo in prisego, da bo človek živel vrednote, o katerih govori, da bo živel tako, kot razmišlja.

Drugič. Razmišljanje kot potepanje pomeni odprtost. Odprtost pomeni odpiranje odprtemu in samemu odpiranju.

Tretjič. Razmišljanje kot potepanje pomeni refleksivnost in avtorefleksivnost.

Zlahka opazimo, da zapisano sledi grškemu filozofskemu razlikovanju med bios in zoē, o čemer je veliko povedal tudi italijanski filozof Giorgio Agamben. Razlika je nadvse pomembna: zoē pomeni golo življenje in preživetje, zavezano naravnim nujnostim, ki jim ni mogoče pobegniti; bios pomeni svobodo in dvigovanje nad golo preživetje, pomeni kreativnost in polno uresničevanje potencialov življenja. V tej luči velja pripomniti, da je podobno razmišljala Hannah Arendt, ko je odkrivala resnico človekove svobode in zapisala, da je človek svoboden šele z drugimi ljudmi, ne sam zase.

Utopija je torej nadvse potrebna, kajti v vsakdanjem življenju se ljudje vse prehitro navadijo na nesvobodo, namesto da bi se ji upirali. Šola je zato izjemno pomembna, z njo pa učitelji, kajti v stanju nesvobode, pravi Adorno, nima nihče osvobojene zavesti.

Zavest je treba vselej šele osvoboditi. To je ključna naloga učiteljev za ljudi, ki tvorijo občestvo-za-šolo.

V orisani perspektivi je dobro poudariti tole: misel je kreativna tedaj, ko je zmožna za novo in predstavlja izziv sebi. V šoli za-občestvo, ki je za-šolo, delajo učitelji, ki so za-kreativno misel, kar pomeni, da delujejo proti temu, kar je danes prevladujoče načelo kapitalističnega življenja, v katerem mora imeti vse ceno in se mora prodajati.

Ali kot je dejal Adorno: duh je kraj odpora zoper totalizirajoče tendence kapitalističnega družbenega življenja. Ko preneha biti to, je le še okostenela množica dogem in podatkov, ki neumno krožijo naokrog.

Potem smo tam, kjer ves čas že smo: v šolah se ukvarjamo z znanjem in nikoli se ne dokopljemo do resnice (samega šolanja). Namesto tega potrebujemo pravičnost in egalitarnost, ki sta del same misli, …/…/, to pa pomeni, da utopična šola nenadoma sploh ni utopična, kajti svet je vselej potreboval revolucijo in boj za pravičnost, egalitarnost, svobodo in bratstvo. Učitelji, ki niso za svobodo ljudi, za egalitarnost, za vrednote in za intelektualno mojstrstvo, so ubogi, in bi morali prepustiti svoja mesta drugim.

Dr. DUŠAN RUTAR