Upajmo si biti ljudje

Uvodnik

Dve limoni in žlička medu

Da malček karikiram – oddam vlogo za izdelavo limonade in dobim dve limoni. Toda ker sta limoni podarjeni, iz njih ne smem narediti limonade; ne, najprej moram na ti dve limoni dobiti 30 odstotkov lastnega deleža limon, potem pisati mesečna in letna poročila, kako sem ti limoni porabila ter podrobno navesti, kdo, kako in kje je spil mojo limonado, ali je bil res vtisnjen logo darovalca ter kako bo to pripomoglo k dobrobiti človeštva … Ker pač nisem birokratski tip, poleg teh dveh limon kupim še pet svojih (brez računa z davčno številko), naredim limonado, kupim še šop slamic ter vse odnesem na ulico, kjer lahko limonado in za povrh še žličko medu poskusi vsak, ki želi. Zato seveda moja poročila šepajo in mlini birokracije so ogorčeni nad mojo neracionalno porabo dveh limon, ki je ne znam pravilno opredeliti in ovrednotiti …

Živimo v groznem obdobju, v katerem se birokracija trudi uvesti strahovlado nad vsem in vsemi, ki bi želeli razmišljati in delovati drugače kot v okviru darovanih dveh limon. Dragi birokrati, nismo vsi po »jusu«, nekateri se še celo smejimo, se jočemo, ko se urežemo, nam teče kri in ko moramo stiskati limone, prinesemo še svoje, ne da bi za to dobili naročilnico ali delovni nalog. Med nami, ne boste verjeli, so še vedno – ljudje. Tisti pravi, z veliko začetnico. In resnično ne vem, zakaj bi si tako zelo želeli, da se vas bojimo – razen če se vi bojite nas?

Če prevladamo ljudje s slamicami na ulicah – komu boste prodali svoje limone, ki jih nihče več ne bo hotel? Koga boste kaznovali, komu boste grozili, če ne bo več nikogar, ki bi vas poslušal?

V srednji šoli sem imela alergijo na stavek, češ kako imam dobro srce, ker se mi je vedno zdelo, da izključuje vse drugo. Danes sem na to ponosna.

Mojo limonado, tisto zunaj poročil, bo vedno nekdo z veseljem sprejel. S 30 odstotki ali brez … preveč za vas, za nas, preveč za vse …

Barbara Motoh Bračanov

Barbarin zapis sem v zadnjih počitniških dneh prebrala v tedniku Mandrač – že več kot 20 let ga izdajajo v Izoli in tokrat mu z veseljem namenjam malo več pozornosti (tudi na strani 8). Kislo-grenko-sladko sem se zamislila ob besedilu Dve limoni in žlička medu. Delujemo namreč tako, kakor da so papirji pomembnejši kot dejanja in človek! In tisti ljudje, ki živijo od papirjev in jim je birokracija pravzaprav kruh, pogosto živijo veliko lažje od mnogih, ki še zmeraj verjamemo predvsem v ljudi, tiste z veliko začetnico, in ne le v papirje. Hm, potemtakem je žal po svoje razumljivo, da se birokracija razrašča v vse pore našega življenja; a tistim, ki nam je birokracija predvsem v nadlogo in to ni naša osnovna dejavnost, nam tovrstna papirologija (tudi v elektronskih različicah) odžira čedalje več dragocenega časa, zato tisto, kar počnemo, znamo in dobro počnemo, komajda še utegnemo početi …

Vse to Barbara zelo dobro ve. Ve in občuti, vsak dan na novo to občuti. Dela namreč kot mentorica v izolskem Društvu prijateljev mladine, je začetnica projekta Zvezdice (letos Zvezdice, najdejavnejša skupina izolskega Društva prijateljev mladine, praznujejo častitljivih 15 let!), stalna aktivistka, ob tem žena in mama treh otrok ter vsestranska ustvarjalka, pisanje kolumn pa ji je neke vrste sprostitev. Barbara (v svojem imeniku jo imam kar pod – Zvezdica) je tudi izjemna pesnica – zelo tenkočutna in obenem stvarna, zemeljska, daleč od zvezd. Tako jo občutim, ko prebiram njene pesmi iz že kar nekaj izdanih pesniških zbirk. A vendar je za mnoge res prava zvezdica. Spodbudila je ničkoliko zbiralnih akcij pomoči za najšibkejše, najranljivejše, opeharjene in tako skupaj s peščico somišljenikov in sodelavcev pomagala že mnogim, ki so obtičali pred nerešljivim rebusom – plačati položnice, nahraniti otroke ali kupiti šolske potrebščine … Prepričana je, da si le sami, mi, ljudje, lahko ustvarimo boljše mesto, ugodnejše razmere in svetlejšo prihodnost. Ne, nihče drug ne bo naredil tega namesto nas. Tako v Društvu prijateljev mladine v domačem kraju vsako leto poskrbijo za dopoldansko varstvo šolarjev, ki je polno ustvarjanja in izvirnih iger, seveda pa ne manjka, kot se času spodobi, morskih vragolij; zdaj, med šolskim letom, pa bodo mladim spet ponudili redno učno pomoč, ki še zdaleč ni le pomoč pri pisanju domačih nalog in pripravah na teste.

Barbara, Zvezdica, svoje delo živi. Ne meri ga v urah, še manj z denarjem. In vem, da ni sama, ni edina, ki tako živi življenje. Še žarijo zvezdice. Še veliko je ljudi, tistih pravih, tudi med vami, ki ste prav zdaj vstopili v še eno novo šolsko leto. Samo upajte si, upajmo si biti ljudje, vrnimo se – k sebi. To, to je pot. Ne birokracija …

Novo šolsko leto je priložnost.

LUČKA LEŠNIK