Ljudje, ki sadijo drevesa

List iz dnevnika

»Ne boš delala, zdaj se bova igrala,« mi reče dveinpolletni nečak, kadar me vidi vneto udarjati po tipkovnici. Ja, takoj, samo še ... Samo dve besedili še prevedem, naročim tri prispevke za katalog prihajajočega junijskega Kino Otoka, uredim zloženko, ki bi morala v oblikovanje pred štirimi dnevi, še petič preverim zapis imen avtorjev filmov v programu ter datume in ure projekcij na urniku. Vmes odgovorim na kopico e-pošte, za manjkajoče podatke pokličem tri sodelavke, pa spet nazaj h katalogu, misli begajo, možgani so zasopli kot po maratonskem teku, zbranost se pojavlja sporadično, samovoljno in je čedalje krajšega diha. In potem se med sporočili pojavi novo besedilo enega od piscev v katalogu.

Morebiti je posredi moja poklicna deformacija, a bogastvo lepo ubesedene misli je zame neprecenljivo. Film govori o hrbtni plati glavnih slepil 21. stoletja, piše pronicljivi avtor. »Hrbtna plat vsakega visokotehnološkega izdelka je rudnik v tretjem svetu, kjer kopljejo surovine zanj, pa tudi odpad v New Yorku, kjer ta kos opreme zaključi svoje poslanstvo.« Sijajna metafora, ena mnogih v besedilu, za enega najbolj frustrirajočih, najtemnejših problemov tega časa. Kako je lahko človek, ob vseh veličastnih stvareh, ki jih je dognal in ustvaril, tako zavozil, in zakaj, za vraga, je videti, kot da to nikogar zares ne skrbi? Predvsem pa, kako izstopiti iz te poblaznele dirke in ali je to sploh mogoče? Veliko vprašanj, malo odgovorov.

Pa vendar so ljudje in so načini. Sebastião Salgado je posadil drevesa. Dva milijona in pol jih je zasadil. Človek, ki je na lastne oči videl in z osupljivimi fotografijami zabeležil najhujšo materialno in duhovno revščino – če ta ubija ves planet, si ne upam niti zamisliti, kaj šele povzroči enemu samemu posamezniku –, se je izpraznil. In izstopil. Na družinsko posest v Braziliji, ki je že skoraj umrla, je vrnil gozd, ptice, reke. Misli se mi pogosto vračajo k Wendersovemu pretresljivemu filmskemu portretu, Sol zemlje, ki pripoveduje to zgodbo, in moji prsti pogosto listajo po Salgadovi Genesis, hvalnici vsemu prvinskemu, kar je na Zemlji še ostalo.

Veliko ljudi je, ki sadijo drevesa. Tudi Wenders jih, v drugačni obliki, in še mnogi filmski in drugi ustvarjalci. Pa vsi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vzgojo otrok in mladih. Kultura, umetnost – to je tisto, kar ptice, reke, življenje vrača v človeka. S človečnostjo, lepoto, presežno vrednostjo, ki se ne meri, izkoreninja mentalno revščino. V tem je pomen dobrih, tehtnih filmov; pri sebi opažam, da so pravzaprav bližnjica do mene same, orodje za spoznavanje sebe in vsega, kar me obdaja. Prav pred kratkim, na prvo majsko nedeljo, smo z Otokom ponovno izpeljali Evropski dan mladega filmskega občinstva za Slovenijo in kadar pripravljamo projekcije za otroke, pospremljene s pogovori, me dojemanje, zvedavost, radovednost mladih gledalcev vselej znova ganejo. In opogumijo. Koliko presenetljivih, izvirnih misli, nepričakovano zrelih uvidov, pristne nezlaganosti. Le ustaviti se je treba in zares prisluhniti. Izstopiti. Si vzeti čas. Potrpežljivo odgovarjati na vprašanja.

Zato, kadar me nečak prežene od računalnika, ni nobenega ampak. Takrat se grem igrat z vlakci in potrpežljivo odgovarjat na neskončna vprašanja. Nekoč bi rada sadila drevesa.

MAJA ROPRET