S plesom prežeto življenje

Moja pot

Kako je biti Fulbrightova štipendistka v Atlanti, ni tako lahko opisati. Veliko dela in poprejšnjih priprav, tukaj pa nova poznanstva, spoznavanje novih plesnih tehnik in metod dela. Vse se je odvijalo hitro in intenzivno, kratkih šest mesecev, ki pa pomenijo šele začetek sodelovanja in izmenjav z ameriškimi kolegi in plesalci.

V Madridu, kjer živim, se že nekaj let ukvarjam z inkluzivnim plesom. Mogoče nova beseda, vendar že uveljavljena v praksi in na plesnih tleh. To ni plesna terapija, na mojih treningih plesalci trdo delajo in se veliko potijo, preveč, da bi o tem govorili kot o terapiji ali meditaciji. Zanima me ples kot umetnost in ne kot del terapevtskega dela. Čeprav sem doštudirala andragogiko, nisem nikoli nehala biti plesalka in pozneje plesna učiteljica. Učim in plešem z osebami z invalidnostjo, s posebnimi potrebami in z vsemi, ki jih to zanima.

Moje delo je težko preliti na papir

V Atlanto me je privedla Fulbright-Schumanova štipendija, ki sem jo dobila po kar dolgotrajnem izbornem postopku. Prijava, opis projekta, cilji in metodologija, dolg osebni pogovor pred komisijo in veliko administracije, kar je značilnost večine mednarodnih projektov. Moja težava je bila predvsem preliti vse na papir, kajti moje delo je zelo praktično in se odvija večinoma v plesnih prostorih. Navsezadnje sem dobila pozitiven odgovor in odhod v ZDA je pomenil profesionalno izkušnjo in kulturno potovanje.

Naslov mojega projekta je Integrated dance: Joint best practices between the in EU and US. V Atlanti sem se povezala s profesionalno inkluzivno plesno skupino Full Radius Dance, ki jo že 25 let vodi Douglas Scott, prej plesalec, danes koreograf in umetniški vodja. Z njimi sem vadila, nastopala, učila plesne delavnice na srednjih šolah in v centrih za starejše. Bila sem del ekipe in to je bila najboljša možna šola. /…/

V ospredju balet, jazz, step

Ples v Ameriki je drugačen in tudi smernice niso ravno podobne evropskim. Tukaj je še vedno najpomembnejši balet, jazz in step in vsaj za zdaj še ni veliko povezave med gledališčem in plesom. So pa plesalci zelo disciplinirani in tehnično odlično pripravljeni. Ne pogledujejo veliko, kaj se dogaja na plesni sceni v Evropi, vendar sem malo zanimanja sem le prebudila, tako se letos poleti nekateri ameriški plesalci pridružijo poletnemu plesnemu festivalu na Irskem.

Povabljena sem bila na dve univerzi, v Atlanti in v Savannah, kjer sem predavala o inkluzivnem plesu in vodila plesne delavnice. Imela sem možnost spoznati profesorje, delati z njimi in videti, kako drugače je vse organizirano v Ameriki. Univerza tu deluje kot podjetje, študenti plačajo visoke šolnine in tako od profesorjev tudi pričakujejo več, mogoče preveč. Presenetilo me je, da zahtevajo, da jim profesorji vnaprej povedo vprašanja za izpite in se zelo pritožujejo, če izpita ne opravijo (kar je skoraj nemogoče). Po drugi strani pa imajo izpite in preverjanja skozi vse leto in se ne nabere vseh deset izpitov na koncu študijskega leta. /…/ Moj študij je bil navsezadnje zelo dobra podlaga vsemu temu, kar počnem zdaj, zahvala gre dobrim profesorjem, ki smo jih imeli na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Tango za osebe s parkinsonovo boleznijo

Zanimalo me je, kaj se še dogaja na področju inkluzivnega plesa, zato sem se kot prostovoljka pridružila raziskovalnemu projektu prilagojenega tanga za osebe s parkinsonovo boleznijo. Vse poteka pod okriljem medicinske raziskave, vodijo pa jo plesalci tanga, ki so se za to pripravili. To je zame čisto novo in z veseljem plešem z udeleženci in sledim raziskavi.

Atlanta je prijetno mesto, veliko sonca in malo mraza, smo na jugu. Tukaj je skoraj nemogoče živeti brez avta, ker je mestni prevoz zelo slab in so razdalje kar velike. Kupila sem si kolo, da je malo laže. In ker je veliko parkov in novih kolesarskih poti, se še kar da premikati po centru. Veliko je grafitov, ki so prave male umetnine in sploh poleti je v parkih veliko festivalov.

Poleg mojega dela v Atlanti sem imela možnost za kratka potovanja. …/…/…Spoznala sem mala mesta in neskončne ceste, ki povezujejo ZDA, mesto Savannah, kjer snemajo veliko filmov, pa Nashville, mesto glasbe, festivale v Atlanti in Atenah, glasbeni karneval v New Orleansu, zahvalni dan v Alabami ...

Kmalu bo julij

Štipendija se je iztekla in vračam se v Madrid. Letos že četrto leto organiziram in vodim mednarodni inkluzivni plesni festival MeetShareDance. Tokrat julija v Dublinu, na Irskem. Vem, da bodo prisotni nekateri slovenski plesalci in se že veselim novih projektov in mednarodnega plesnega sodelovanja.

MONIKA POŽEK