Nove vloge

Uvodnik

Utrinek 1: Sprehajal sem se po mestu. Šel sem po parku, čez most, v novo galerijo. Proti meni so hodili trije. Dva moška in ženska. Ona zrelih let, onadva mlajša. Nekaj je razlagala. Poslušala sta jo in držala sta se za roki. Sprehajal sem se po mestu. Razmišljal o družbi in se zavedal, da nisem v Sloveniji.

Utrinek 2: Potoval sem skozi mesto. Potoval sem z javnim prevozom, s podzemno. Štimalo je, vse je štimalo. Gostili so me v posebni šoli, kjer je sto dvajset učencev, večina z avtistično motnjo, šestdeset zaposlenih, direktor, dva pomočnika, v vsakem razredu poleg učitelja še dva ali trije pomožni učitelji in dvaindvajset oseb, ki pridejo na pomoč samo in zgolj med kosilom. Ogledoval sem si šolo, spoznaval ljudi, hospitiral pri treh različnih dejavnostih. Ne, štirih. Četrta je bilo skupno srečanje v večnamenskem prostoru, kjer so tisti dan proslavljali holi. Indijski praznik barv. Razmišljam o edukaciji, o šoli, o ustanovi … in ugotavljam, da … Tako se živi multikulturnost! Tako se živi strpnost! Tako se živi spoštovanje! Vse je štimalo. Toda … ne, še vedno nisem bil v Sloveniji.

Utrinek 3: Potem pa se le vrnem v Slovenijo. Postavljam si vprašanja, zakaj iščem povezave z neko drugo realnostjo, splošno, družbeno in tudi bolj partikularno, samo edukacijsko? Zakaj se odločim, da se želim ogniti razpravi o bigotizmu, licemerstvu, bistroumnih varčevalnih ukrepih, razločevanju ljudi, izločevanju? In še bi lahko našteval. Zakaj iščem primerjave z neko drugo družbo, sistemom, ustanovo?

Zato, ker se spomnim in pobrskam po arhivu ter najdem odgovor v pomoč, da smo se o tej temi pogovarjali že pred trinajstimi leti. No, so se pogovarjali.

Iz nekega tujega družbenega okolja, iz neke tuje šolske izkušnje, iz našega kolektivnega spomina lahko najdem toliko izkušenj, priložnosti, sprememb, ki me opozarjajo, a hkrati navdajajo z željo po kakovostnih spremembah. O spremembah so pisali že takrat.

Spreminjanje stališč, vrednot, pojmovanj in odnosov do oseb s posebnimi potrebami spreminjajo celotno družbeno skrb zanje, s tem pa tudi potrebo po aktualiziranju vloge, funkcije in položaja institucij, ki obravnavajo osebe s posebnimi potrebami.

Aktualni utrinek: Letos smo se pri organizaciji srečanja specialnih in rehabilitacijskih pedagogov zavestno odločili, da jezikolomnega izraza deinstitucionalizacija, ki nagovarja na drugačnost institucij, ne bomo uporabljali, pač pa bomo odločno govorili o novi vlogi in o novih vlogah. Ničesar ne želimo ukinjati in zapisati, a nujno je, da že obstoječe in tradicionalne vloge naših ustanov prevrednotimo.

Ob tem si postavljam še kar nekaj vprašanj. Ali lahko proces iskanja in spreminjanja vloge institucij razumemo kot enoznačni pojem? Ali ga lahko razumemo kot nosilca celotne prenove vzgoje in izobraževanja ter družbene skrbi? Ali nam kaj pomeni, da se uresničuje že več let? Ali se lahko strinjamo, da je pomembna njegova večrazsežnost, ki vedno pomeni višjo kakovost življenja oseb s posebnimi potrebami?

Opredeljevanje nove vloge institucij naj pomeni prenovo. Naj pomeni ohranjanje kakovostnih oblik dela in življenja, ki že obstajajo. Naj pomeni skrb za krepitev dejavnikov, ki omogočajo ustrezno financiranje, uveljavljanje na lokalni ravni in širše, spodbujajo k sooblikovanju ustroja delovanja ustanov, razvijanju ustreznih in potrebnih programov … Naj bo iskanje novih vlog v sklopu sprememb vrednostnega sistema, pri čemer so odnosi raznotere oblike vedenja, ki so gonilna sila spoštovanja, spodbujanja in soodločanja z osebami s posebnimi potrebami in zanje.

Mag. MARKO STRLE