List iz dnevnika

Tokrat izpod peresa učiteljice iz Maribora

Mag. Majda Rižnar, prof., razredničarka 5. razreda, mentorica krožka Moj Maribor, Osnovna šola Draga Kobala Maribor

Učenci mojega 5. razreda so mi morali v sredo, 25. 2. 2015, oddati drugo domače branje. Dva učenca dela nista opravila. Sama sta si smela določiti nov termin: petek, 6. 3. 2015. Dan pred novim rokom sem ju spomnila na obljubo. In kaj se je zgodilo naslednji dan? Nobenega od njiju ni bilo v šolo, ker sta oba čudežno zbolela. Starši so obema napisali opravičilo in ve se, da naj se učitelj v to ne vtika. Pa kaj, saj tudi pravnomočno obtoženi tajkuni in politiki v naši državi vsi po vrsti zbolijo, ko se morajo pojaviti na sodišču ali v zaporu. Od njih so se že desetletni otroci naučili, kako se ogniti odgovornosti in kazni. Starši jih pri tem podpirajo. Ali ni to zaskrbljujoče?

Sin, ki bo čez dva meseca star 31 let, je končno spet dobil službo – po petih mesecih prisilnega »predaha«. Sicer ga je izkoristil za nadaljevanje doktorata, a za samopodobo mladega človeka je stanje brezposelnosti ubijajoče. Seveda je bil pet mesecev tudi brez plače. Doslej ima 3 leta in 3 mesece delovne dobe. Zadnjo trimesečno zaposlitev je izgubil brez navedbe vzroka pri avstrijskem delodajalcu prek slovenskega posrednika. Tudi snaha, diplomirana andragoginja, je že leto dni brez dela. Nenehno se prijavlja na razpise, a ko je vabljena na razgovor, jo vedno zavrnejo z vprašanjem, češ, kdaj bo imela otroke. Toliko o enakopravnosti žensk – tudi pri iskanju zaposlitve.

Po treh tednih sem končala z branjem knjige Toneta Partljiča Sebastjan in most (z obsegom 470 strani). Ob vseh službenih obveznostih mi je nikakor ni uspelo prej prebrati. Knjiga je zelo povedna in je zame skoraj obvezno čtivo ob vodenju krožka Moj Maribor. Sebastjan, ki je gradil solkanski kamniti most ter mariborski Glavni (Državni) most, na koncu nima več motivacije za življenje. Zakaj? Njegov sin Martin, ki je kot ministrant sodeloval pri blagoslovu mariborskega mostu leta 1913, nazadnje kot oficir kraljeve vojske leta 1941 pomaga minirati most, ki ga je gradil njegov oče. Nova generacija na mah zruši, kar je prejšnja zgradila.

V soboto sem bila na rednem letnem občnem zboru matičnega planinskega društva. Plačala sem članarino in bila deležna vabil na planinske izlete. Moja bolečina ob tem je velika: ob vseh dodatnih nalogah, ki jih dobivam na svojem delovnem mestu, mi ostane bore malo časa za radostno preživljanje časa v gorah, kjer vladata humor in veselje. Že pred leti sem izgubila licenco planinske vodnice, ker se mi časovno ni več izšlo. Me je pa razveselilo, ko mi je starejši vodnik iz žepa suknjiča potegnil fotokopirani intervju z menoj v enem od časnikov. »Zelo smo ponosni na tebe! Podpiramo te!« mi je dejal in mi dal rožico ob dnevu žena. Oh, kje so časi, ko sem kot mentorica planinskega krožka spremljala otroke naše šole na Lisco, Limbarsko goro, Donačko goro, Šmarno goro, Blegoš, v planinski tabor, na planinska tekmovanja … Vse to tvori nepozaben mozaik mojega življenja.

Šolska ministrica je odstopila. V imenu kolektiva naše šole sem ji pred dvema mesecema spisala odprto pismo o mizernem plačilu za opravljanje razredniških poslov (5 centov po učencu na mesec). Odgovora nikoli nisem dobila, me pa veseli, da je javnost končno izvedela, kar je bilo strogo varovana skrivnost. Eden od novinarjev mi je zastavil vprašanje, namreč, če se tudi meni dozdeva, da imamo v državi dva javna sektorja, navadnega in elitnega. Točno tako je, a ko je govora o javnem sektorju, javnost usmeri prst v dežurne krivce – učitelje. Preden sem se 2. 2. 2015 (na svoje stroške) odpravila na srečanje sindikalnih zaupnikov v Portorož, sem bila diskretno opozorjena, naj tja ne hodim, ker me bo ministrica ali državni sekretar s šolskega ministrstva zagotovo osmešil. To se ni zgodilo, ker prav nikogar z ministrstva – kljub najavi – ni bilo v Portorož. Ko resnično veš, da delaš prav in za pošteno stvar, pač tvegaš in postaneš žvižgač.