Po desetletju

Bila sem prezelena za preveč izkušene

Življenje mi že od prvih dni ni namenjalo najlepših trenutkov in izkušenj. Moji starši namreč še danes niso zreli za to, da bi imeli otroke. A pustimo ta del moje zgodbe. Torej, zaradi domačih razmer sem šla dokaj zgodaj od doma, pri dvajsetih letih, a zase sem začela skrbeti že pri petnajstih. Otroštva praktično nisem imela, kaj so najstniška leta, niti ne vem, kajti hitro, čez noč, sem morala odrasti, dozoreti in poskrbeti zase. Delala sem od 15. leta, predvsem med poletnimi počitnicami, za vsakršno priložnostno delo sem poprijela tudi med šolskim letom. Ni bilo lahko, sem pa zato že zgodaj začela pridobivati razne izkušnje, spoznavati ljudi in delati z njimi.

S študijem in diplomo nisem odlašala, treba je bilo preživeti in dobro sem se zavedala, da brez tega ne bo šlo. Pridno sem študirala, ves čas delala (tudi težka fizična dela, ki jih sicer opravljajo moški) in ob vsem skupaj s solzami, besom ali brez tega obhajala vse ovire, ki mi jih je na pot postavljala mama (da, še vedno, čeprav sem bila takrat že samostojna). Študij za profesorico razrednega pouka sem končala s prvim vlakom. Ob vsem, kar se mi je v življenju do tedaj zgodilo, sem se naučila, da se vedno najde kdo, ki potrebuje takšno ali drugačno pomoč in tako že v prvih letih študija postala tudi prostovoljka. Preden sem imela diplomsko nalogo spisano do konca, sem že začela iskati razpise za zaposlitev in se javljati nanje. Žal sem bila tista nesrečna prva generacija, ki je doštudirala po vpeljavi devetletke. Zakaj nesrečna? Takrat so ravnatelji hiteli menjavati starejše učiteljice z mlajšimi in kolektivi so tako postali mladi, s tem pa so se množično zapirala vrata za zaposlovanje naši in poznejšim generacijam.

Desetletje nadomeščanj

Kljub vsej svoji pridnosti in samostojnosti, odgovornosti ter zrelosti mi še zdaj, po debelem desetletju, ni uspelo priti do zaposlitve za nedoločen čas, do vsaj kančka socialne varnosti zase, za svoja otroka, za družino. Vedno sem bila zaposlena za nadomeščanje med bolniškim ali porodniškim dopustom, za trenutno povečan obseg dela. Ves čas sem mislila, da bom z nadaljnjim izobraževanjem konkurenčnejša in zanimivejša za delodajalce, zato sem se ves čas sproti dodatno izobraževala in nadaljevala s pridobivanjem izkušenj v prostovoljstvu. V svoji zaposlitveni karieri sem spoznala mnoge ravnatelje in lahko povem, da se v slovenskem šolskem prostoru najde ravnatelje vseh vrst. Sprva mi niti ni bilo pomembno, kdo je ravnatelj in kakšen je, pozneje, po nekaj hujših izkušnjah, ko me je zaposlila mrka ravnateljica, ki je neprestano izkrivljala resnico, jo prirejala, ko me je neprestano klicala v svojo pisarno in me črnila pred svojimi zavezniki, ko mi je bilo resnično hudo in sem pristala na antidepresivih, sem začela ta svet opazovati malce bolje in z nekaj korakov razdalje. Takrat sem se zazrla vase, se poglobila in ugotovila, da bi pravzaprav sama lahko bila ravnateljica. Videla in spoznala sem že toliko vsega, da bi gotovo zmogla dobro voditi šolo, biti zaposlenim v oporo, jih razumeti, spodbujati, a hkrati striči preveč zrasla krila. Leta pozneje sem se tudi spravila pisati kandidature za to delovno mesto vsepovsod. Tega svojega početja ne bom nikoli obžalovala.

Od sebe dam več, kot si mislim, da zmorem

Dalo mi je veliko, pridobila sem veliko izkušenj, spoznala izobraževalni sistem še globlje, nadgradila svoje javno nastopanje, predvsem pa sem začela razumeti odločitve in zahteve ter pričakovanja mnogih ravnateljev. Žal se moram tule ustaviti in dodati, da je tudi imenovanje za ravnatelja skoraj gotovo politična kuhinja in ker že tako nimam vez in poznanstev, da bi sploh lahko prišla do redne stalne zaposlitve, imam še toliko manj možnosti zavihteti se z vsemi dobrimi nameni na takšen položaj. Ob vsem skupaj še vedno pridno delam tisto, kar mi dajo delati, izpolnim svoja pričakovanja, nadgradim pričakovanja staršev in se znam stopiti v oddelčni skupnosti, kjer sem včasih tudi v vlogi dvornega norčka, da pouk za moje učence ni tako suhoparen in da jim pokažem, da smo tudi učitelji samo ljudje in smo lahko ne le strogi in zateženi, temveč tudi sproščeni in zabavni. Svoje delo jemljem za poslanstvo in ga opravljam s srcem, čeprav me zaposlijo za 3, 4, 6, 10 ali 12 mesecev na neki novi šoli, z novim načinom organizacije in dela, z novimi ljudmi v kolektivu, v drugačnem okolju, z drugačnimi pričakovanji staršev, otrok in vodstva. Vedno dam od sebe več, kot si mislim, da zmorem. Zadnja leta sem pridobila tudi veliko odličnih priporočil staršev mojih učencev, odličnih priporočil sodelavcev, ki so me videli v drugačni luči kot učenci in starši, in navsezadnje tudi priporočil delodajalcev, ki so name spet gledali s svoje perspektive. Svoj prosti čas sem dolgo namenjala svoji družini in enemu od slovenskih društev, kjer sem svojo odgovorno in prostovoljno vlogo vedno opravljala dosledno in kakovostno in si tudi tam prislužila odlične reference. Časovna razporeditev obveznosti me je letos prisilila v pavzo pri prostovoljnem delu, kjer sem delala sprva z begunci, pozneje s socialno ogroženimi družinami, nato sem slepo deklico vozila na ure klavirja k slepemu učitelju in jima služila za oporo in povratne informacije ter za družbo, to svojo pot sem nadaljevala tudi pri Simbiozi in nazadnje sem delala s fantom, ki je pred skoraj 20 leti doživel in preživel hudo prometno nesrečo in ima hudo okvaro možganov.

Vsestranskost mi (še) ne koristi

Ja, še ko sama tole berem, se mi zdi znanstvena fantastika. Ob vsem skupaj sem se še vpisala na študij za zgodnje poučevanje angleščine, a se mi zadeva vleče že leta, saj so me sprva pestile hude zdravstvene težave in sem morala učenje odložiti, pozneje pa so program prenovili, kar mi je študij zapletlo, a počasi lezem proti koncu. Ne le to, vpisala sem se še na drugo izobraževanje. Kljub svoji vsestranskosti pa ne morem do zaposlitve. Že vsa leta plačujem za socialno varnost, a ne vem, čemu, ko pa sem vedno znova na robu in ali mi bo še nudena ali ne. Srce me zaboli, ko srečujem, spoznavam in se pogovarjam z mladimi dekleti, ki so morda leto ali dve pred tem končala študij, pa imajo zagotovljene zaposlitve, morda katera od njih niti nima še vseh pogojev, jaz pa se mučim, študiram, komajda živim in upam na boljši jutri iz dneva v dan. Saj ne, da jim ne bi privoščila! Vsakemu zelo, zelo privoščim zaposlitev, naj le dela, kot je treba in naj ne hodi v službo samo po plačo in zato, da opravi, kar je nujno treba, ob tem pa nestrpno pogleduje na uro. V vseh letih sem se naučila spoštovati delo, spoštovati zahteve, pričakovanja, spoštovati vodstveno avtoriteto, predvsem pa ceniti trenutke in dneve, ko si za nekoga v šoli potreben in ti da možnost zaslužiti si kruh. Hvala vsem ravnateljem, ki ste me kdaj sprejeli v svojo sredino!

Prestrašil se me je

Da mi ne bo kdo očital, da sem poskušala le kot učiteljica, naj še dodam, da sem pisala prošnje za obdukcijsko pomočnico, tajnico, organizatorko, za receptorko, kurirko, pomočnico na kmetiji, asistentko v referatu, vzgojiteljico, pomočnico vzgojiteljice, novinarko, igralko, delo v pekarni in še mnogo drugega.

Svoje misli ob svojem grenkem prisiljenem načinu življenja in dela (v nekaj več kot desetletju sem zamenjala 12 ali 13 šol – niti ne štejem več – in 2 vrtca, a nič na svojo željo) pa bi strnila ob zadnji izkušnji, ko sem si srčno želela stopiti med tiste, ki imajo zagotovljeno delovno mesto. Ravnatelj ene od osnovnih šol, kjer so imeli razpisano delovno mesto razredne učiteljice za nedoločen čas, se me je ustrašil. Nikakor mu ni šlo v račun, da sem bila na mnogih šolah tudi kandidatka za ravnateljico in to ga je strašno zmotilo. Menda preveč vem, preveč znam in se spoznam. No, včasih sem bila preveč neizkušena, "zelena", da bi me kje zaposlili, danes sem pa preveč izkušena in izobražena in spet ne ustrezam standardom ravnateljev. Če ta ravnatelj zdaj prebira ta časopis, mu želim le sporočiti, da mu je morebiti lahko žal za odločitev. Zagotovo bi od mene šola marsikaj imela in kar je še bolj gotovo: v njegovo delo se ne bi želela vtikati, ga blatiti in razlagati kolektivu o morebitnih boljših rešitvah. Če bi me zaposlil kot učiteljico, bi vestno opravljal svoje delo in pustila druge, da opravljajo svoje. Razumem njegov strah, a vseeno sporočam vsem ravnateljem, da spoštujem avtoriteto in njihovo avtonomijo in odločitve in prav gotovo ne želim nikomur skakati v zelnik. Tudi jaz si tega ne bi želela.

Nisem še napisala vsega, a vseeno bom tule sklenila in dodala: Prosim te, ravnatelj, usliši me! Po vsem, kar mi je življenje že postreglo (ne veliko lepega), si menda končno zaslužim nekaj stalnega in končno noči, ki jih bom lahko prespala.

PETRA ATTEYA FABIANI