Rutarjeve lekcije – prva

Zgodovina kot eno samo napredovanje

Nekoč je veljalo, da so študenti mladi, revni in – revolucionarni. Ko smo postali študenti, se nam je vse troje zdelo sprejemljivo, samoumevno in zelo logično. Jasno, da smo bili mladi, saj smo bili še najstniki. Enako je bilo logično, da smo bili bolj ali manj revni ali vsaj skromni, saj smo bili otroci socializma, zato smo pogosto za študentske bone, ki smo jih dobili od države, kosili v ljudski kuhinji. In enako je bilo na dlani, da smo revolucionarni, saj smo imeli pred seboj eno samo nalogo: učiti se, učiti se, učiti se. Naša politična orientiranost je bila – kritično razmišljanje. Učili smo se misliti in od nas se je pričakovalo, da bomo mislili. Bili smo bodoči intelektualci in zanje se kajpak spodobi, da znajo misliti. O tem ni bila možna nikakršna razprava.

Ko smo se tako učili misliti, smo spoznavali, da je realnost sveta narejena na poseben način. Lahko jo spremeni že en sam dogodek, kakršen je bil, denimo, maj 1968 v Parizu. Lekcija je bila preprosta: zgodovina ni eno samo linearno napredovanje k lepšemu jutrišnjemu dnevu. Včasih je treba narediti kako revolucionarno spremembo, da bo jutrišnji dan zares lepši in da ne bo tak zgolj v iluzijah.

Potem smo dobili neoliberalizem, čeprav ga nismo hoteli. Iluzije so se začele množiti kot tisti prislovični zajci, o katerih je pred kratkim spregovoril celo papež.

Neoliberalizem je prinesel radikalne spremembe – na slabše. Študij je postajal vse bolj zbiranje podatkov, učenje na pamet, razvijanje kompetenc, poklicnih kvalifikacij in usvajanje tehničnega žargona. Danes so zato študenti mladi, na faks se številni vozijo z limuzinami, o revolucionarnosti in konceptualnem razmišljanju pa ni ne duha ne sluha.

Študenti se danes ne upirajo kapitalizmu, temveč so položili orožje pred njim, če smem parafrazirati znamenito Lacanovo izjavo. Vključili so se vanj, pustijo mu, da jih že zgodaj povsem posrka vase, obenem pa naivno verjamejo, da bodo uspeli; denimo kje v tujini, če že doma ni delovnih mest.

Subjektivnost študentov se je v eni sami generaciji zelo spremenila. Na žalost pa spremembe niso del obče emancipacije ljudi, ki je tako ali tako ni, saj je kapitalizem preprosto ne prenese. Študenti danes zato ne razmišljajo o spremembah kapitalizma, temveč voljno prispevajo k njegovemu spektakularnemu utrjevanju in ekstatičnemu širjenju čez vse meje.

Kapitalizem kot sistem ne bo nikoli omogočil emancipacije ljudi. Zanjo bomo morali poskrbeti sami.

Karl Marx je dokazal, da je za družbeno spremembo najprej potrebna miselna revolucija. In študenti bi morali bit prvi kandidati za tako revolucijo. Pa niso, saj so predvsem pridni, taki pa so, ker morajo biti.

Miselna revolucija ima dve razsežnosti. Alain Badiou, sklicujoč se na svojega profesorja, Louisa Althusserja, imenuje prvo znanstvena; in zopet so študenti prvi, ki bi morali biti zainteresirani zanjo, saj se po definiciji ukvarjajo z znanostjo. Druga razsežnost miselne revolucije je filozofska, saj filozofija ustvarja nove koncepte, brez katerih ne moremo na drugačne načine misliti sveta.

A tudi filozofiji slabo kaže, saj je v teh krajih še vedno predvsem zmerljivka, s katero obmetavajo ljudi, ki hočejo in znajo misliti na nove načine. Nekatere zadeve je na tem svetu zares težko razumeti.

Iz vsega povedanega sledi zelo preprost, a radikalen sklep: danes potrebujemo študente, ki bodo znali misliti nove politike skupnega (komunističnega) življenja. Zakaj jih potrebujemo? Ker je prvobitni smisel komunizma, ki sega v čas pred Sokratom, zelo dober in ima univerzalno veljavo.

Prvobitni smisel komunizma je pravzaprav neverjetno preprost: egalitarnost (ki ne pomeni, da smo vsi ljudje enaki), emancipiranost čisto vseh ljudi, ki tvorijo skupnost, občestvo. Nerazumno je namreč, pravi Badiou, prepustiti ves svet interesom peščice zasebnih lastnikov kapitala, ki potrebujejo pridno delovno silo, da ustvarja vrednost, ki jo potem tako ali tako poberejo sami.

Zdajšnji študenti se tega preprostega spoznanja vse premalo zavedajo. Še enkrat: prepuščanje sveta zasebnim lastnikom kapitala je nerazumno. Vsako razumno človeško bitje, ki je zmožno razmišljati, to pa smo vsi, bi se moralo upirati in ne bi smelo dovoliti, da svet v celoti vzamejo v svoje roke zasebni lastniki kapitala, ki jih zanima ena sama stvar: še več kapitala v njihovih rokah, seveda.

Ko govorimo o prevzemanju sveta od zasebnih lastnikov kapitala, govorimo o diktaturi. Grozljivo je, kako malo ljudi danes razmišlja in prepoznava razsežnosti te diktature. Tako so očarani in zapeljani s spektakli, z neskončnimi zabavami, z novorekom in s propagando, da jih preprosto ne vidijo, čeprav jih domnevno celo v šolah že učijo kritično misliti.

Kritično mišljenje je v resnici še eno blago, ki ga potrošniki kupujejo, ker je zdaj zelo v modi. Danes je tako rekoč vsa oblast oziroma moč v rokah enega odstotka zasebnih lastnikov kapitala. Študenti pa, v glavnem, še vedno nič.

DUŠAN RUTAR