Kje je Slovenija?

Otroci s posebnimi potrebami - vedno več jih bo

Kje je Slovenija?

Slovenija je na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami prehodila različna zgodovinska obdobja. Do leta 2000 je bil v uporabi skupen sistem ocenjevanja otrok s posebnimi potrebami in podoben način izobraževanja, kot je bilo značilno za takratno državo Jugoslavijo – večina otrok se je izobraževala v ločenih, specializiranih ustanovah. Po letu 2000 so se začeli močneje kazati sodobnejši trendi, saj so to zahtevale evropske smernice in direktive med pridruževanjem članstvu EU. Pomemben preobrat v slovenskem šolskem sistemu predstavlja Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju (1996), ki je prvič v Sloveniji uporabila izraz otroci s posebnimi potrebami (chidren with special needs). Novo izrazje je bilo natoprvič uporabljeno v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, sprejetem leta 2000. Po sprejetju Zakona se je začelo razmerje med vključenimi otroki v specialne in običajne šole postopno uravnovešati in obračati v prid šolanju učencev v običajnih šolah.

Za obdobje od sprejetja Zakona do zdaj (2000–2013) je značilno ohranjanje obstoječih zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in šol s prilagojenim programom ter stabilen delež otrok in mladostnikov v specializiranih ustanovah. V obdobju po osamosvojitvi so se razvili mnogi inovativni projekti in praksa.

Zapustili so nam odlično prakso

V Sobotni prilogi je bilo v enem izmed prispevkov zapisano, da naj bi sisteme in pozitivne prakse gradili »iz preteklosti v prihodnost«. Za našo državo pa naj bi bilo značilno, da gradimo po sistemu »iz sedanjosti v preteklost«. Za področje, o katerem je govora, slednje mnogokrat drži. Kako odlično prakso so nam zapustili naši učitelji, specialni pedagogi in defektologi! Naj navedem le nekatere: Fran Grm, Emil in Jan Ulaga, Vilko Mazi, Janez Levec, Josip Kobal, Fran Milčinski in še mnogi drugi. Slovenija je bila v nekdanji državi med najnaprednejšimi pri celostni skrbi za te otroke in zgled mnogim evropskim državam. Vendar so se procesi začeli postopno upočasnjevati že po letu 2000. Te »zamude« glede na ostali paket šolske zakonodaje, ki je bila sprejeta v letu 1996, kakor da nam ni uspelo »nadoknaditi«.

Vse šolske reforme zadnjih let v Evropi se izvajajo prav zaradi vse več otrok, ki potrebujejo dodatno pomoč v vrtcu in šoli. Reforme so se končale v skandinavskih državah, Estoniji, Malti, na Cipru, torej tudi v državah, ki so približno v enakem obdobju vstopile v EU. Njihov poudarek je na avtonomiji šole: pri odločitvah o pomoči za otroke s posebnimi potrebami, pri tem, kako bodo uporabili dodeljena sredstva, pri intenzivnem izobraževanju učiteljev za vključevanje otrok s posebnimi potrebami v običajne šole in zgodnji obravnavi otrok pred vstopom v šolo.

Manj rigidno naprej

Naša država nesporno potrebuje tako šolsko reformo, ki bo manj rigidna in bo na osnovi postavljenih vrednot, solidarnosti in finančnih zmožnosti postopno vključevala več otrok v običajne šole. Iz razpoložljivih podatkov je vidno, da se število otrok s posebnimi potrebami v običajnih šolah res povečuje iz leta v leto (v letu 2013 približno 8 % šolske populacije, od tega 6,4 % v običajnih šolah in 2 % v posebnih – ločenih ustanovah, vir Statistični urad Republike Slovenije, 2013). Zaradi več otrok v običajnih šolah in zahtevnosti njihovih primanjkljajev, ovir in motenj se povečujejo zahteve šol po spremljevalcih, in to ne le za gibalno ovirane otroke in ne le v običajnih šolah, temveč tudi v specializiranih ustanovah. Velike so tudi številke o dodatnih urah pomoči tej skupini otrok.

Ob splošni brezposelnosti mladih v Sloveniji je še posebno izrazit problem zaposlovanja mladostnikov s posebnimi potrebami, potem ko zapustijo šolski sistem oziroma usposabljanje. Naša država je ena redkih med članicami EU, ki podaljšuje možnosti osnovnošolskega izobraževanja in usposabljanja osebam s posebnimi potrebami do 26. leta starosti. To samo po sebi ni narobe, vendar bi bilo za mnoge mlade za njihov osebnostni razvoj bolje, da bi bili vključeni v različne oblike dela in usposabljanja. Rešitev kaže na prakso, da se tako rešuje vrzel v sistemu in pomanjkanju drugačnih fleksibilnih oblik v sklopu obstoječega sistema. Zadnji čas je, da se prehod iz izobraževanja (usposabljanja) sistemsko uredi, podobno kot je to storila, denimo, Avstrija.

Praksa prehiteva zakonske okvire

Leta 2012 je bil na Ministrstvu za izobraževanje oblikovan Sektor za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Praksa držav je, da take sektorje postopno ukinjajo, saj postaja izobraževanje za »posebne skupine prebivalstva« del splošnega izobraževanja, torej v sklopu enotne organizacijske sheme in ne ločen od običajne šolske organizacije. Vendar je v zdajšnjih razmerah sektor za posebne potrebe otrok pomemben prostor za reševanje problemov tega obsežnega področja dela. Od mnogih sogovornikov, vpletenih v delo s to populacijo, je slišati, da v sklopu resorjev zdravstva, šolstva in sociale mnogokrat nimajo pravih sogovornikov o posameznih problemih, ki so za to skupino otrok in odraslih pomembni.

V sklopu ministrstva za izobraževanje je bilo na tem področju opravljenih več inovativnih projektov, ki se niso sistemsko in polno uresničili v pedagoški praksi. Med njimi so najbolj aktualni: premagovanje učnih težav v osnovni šoli, oblikovanje oddelkov za predšolske otroke z motnjo avtističnega spektra in oblikovanje strokovnih centrov. Ugotovljeno je, da sama praksa v sklopu šol prehiteva zakonski okvir, kar je zasluga mnogih pedagoških zanesenjakov in njihovih ravnateljev.

Precej možnosti

V Sloveniji imamo zagotovo še kar nekaj neizkoriščenih možnostih, ki bi jih bilo vredno postopno uveljavljati.

Prva izmed njih je vpeljava drugega učitelja v razredu, ki se je v razredih v običajnih šolah pokazala za dobro prakso, predvsem takrat, kadar razred obiskuje več otrok, ki so potrebni dodatne pomoči in imajo podobne težave. Prakso izvajajo v Veliki Britaniji, Estoniji, na Finskem, Švedskem in še kje. Uvajanje več spremljevalcev je treba strokovno temeljito preučiti – ali je to res vedno smiselno in v korist otroka?

Kot druga možnost je vrstniška pomoč. Tudi ekonomsko usmerjena OECD je že leta 2007 priporočila državam članicam zakonsko usmerjeno vrstniško pomoč in vzbujanje empatije, ki jo bodo naši otroci zelo potrebovali ob splošnem povečevanju populacije pomoči potrebnih.

Pomembno vlogo podpornega osebja v šolah imajo prostovoljci. Žal se v nekaterih sredinah ta oblika dela še vedno doživlja kot nekaj odklonilnega, kot oblika nadzora ali ocenjevanja dela posameznih učiteljev in strokovnih delavcev. Po ugotovitvah raziskav nevladne organizacije prostovoljci igrajo pomembno vlogo pri iskanju različnih oblik zaposlovanja in usposabljanja otrok s posebnimi potrebami. Kljub nekaterim zgledom dobre prakse v naši državi imamo še nekaj možnosti za to obliko pomoči. Bolj je treba izkoristiti prostovoljstvo upokojenih delavcev s področja izobraževanja, ki imajo veliko izkušenj.

Ob več otrocih s posebnimi potrebami bi bilo primerno spodbujati sistemsko možnost oblikovanja ločenih razredov pri rednih šolah, in sicer z manj učenci. Veliko se je že pisalo o uspešnosti finske šolske prakse, kjer je veliko otrok s posebnimi potrebami v takih razredih. Na Finskem je bilo po javnih podatkih v letu 2012 skupaj 8 odstotkov otrok s posebnimi potrebami. Od tega jih je odstotek v posebnih šolah in zavodih in 2,6 odstotka v ločenih razredih pri osnovnih šolah. V Sloveniji je zaslediti manj takšne prakse, v ločene razrede pri običajnih šolah je zajetih približno 400 učencev s posebnimi potrebami.

V praksi naj bi zaživeli uspešni zaključeni projekti, med njimi Koncept dela za učne težave v osnovni šoli, ki je bil financiran iz sredstev EU in predstavljen evropskim inštitucijam kot primer dobre prakse.

Prednostne naloge

S pojavom in naraščanjem ekonomske krize smo mnogi pričakovali opredelitev prednostnih nalog na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Zgodnje odkrivanje in obravnava najmlajših otrok s posebnimi potrebami je glede na razvojne možnosti predšolskega obdobja najprimernejše in za državo ekonomsko najugodnejše. Učinki zgodnje obravnave se po različnih raziskavah povrnejo že v dveh letih po vključitvi otroka v šolo. Sledili naj bi načelu: »Mlajši kot je otrok, več pomoči naj dobi.«

O sistemski ureditvi zgodnje obravnave v Sloveniji govorimo že od leta 2001, ko sta Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije Sonček in takratni Urad za invalide in bolnike pripravila Predlog zakona o celostni obravnavi ogroženih otrok in otrok z ovirami. Vse do zdaj kljub oblikovanju dveh medresorskih delovnih skupin v letih 2010 in 2012 na sistemski ravni ni prišlo do pomembnejših sprememb. Slovenija je ena redkih držav v EU (razen Hrvaške), ki ne načrtuje sistemskega urejanja tega področja, tudi zdaj ne, ko je ta skromno pravno urejen.

Ob obisku letošnje pomladne Šole za starše pri Zvezi društev za cerebralno paralizo Slovenije Sonček v Elerjih sem se prepričala o nezavidljivih razmerah mladih staršev pri dostopnosti storitev in informacij o nadaljnjih možnostih za njihovega otroka. Starše najbolj motijo različni standardi storitev pomoči za otroka in njihova dostopnost. Pokazalo se je, da so družine v bližini mest na boljšem in ima zato njihov otrok več podpornih storitev. Najslabše se godi družinam na Koroškem in Goričkem, kjer primanjkuje strokovnjakov za izvajanje storitev. Starši so povedali, da si ne želijo podpore posameznih vplivnih oseb in politikov, temveč predvsem sistemsko ureditev stanja za vse otroke enako, ne glede na to, kje živijo.

Politično vprašanje

Kako se bo sistemsko urejalo področje izobraževanja in usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, je predvsem politično vprašanje. Strokovna javnost kot tudi nevladne organizacije in združenja staršev so nakazali številne primerne rešitve.

Politika za bolj vključujočo šolo naj bi bila prednostna naloga. Eden največjih izzivov za pedagoško prakso je, kako razviti primerne učne načrte in oblikovati profil učitelja s primernimi kompetencami za poučevanje otrok, ki so drugačni. Zadnjemu cilju sledijo vse državne pedagoške fakultete v Ljubljani, Mariboru in Kopru.

Reforma šolskega sistema zahteva spremembo na vseh izobraževalnih ravneh: nujni so sistemski postopki za zgodnje odkrivanje oseb s posebnimi potrebami, vzpostavljeni naj bi bili končno tudi sistemi spremljanja in nadzora odgovornosti in učinkovitosti vseh izobraževalnih ustanov, v katerih so otroci s posebnimi potrebami. Financiranje naj bi postopno prešlo na sistem, ki bi temeljil predvsem na prepoznani obliki potrebne pomoči (kako vse lahko otroku omogočimo boljše sodelovanje v šoli) in ne da izhaja le (ali predvsem) iz njegove motnje. Pomembno pri vsem je, da naj bi bila zakonodaja med resorji kar najbolj usklajena, razumljiva in dostopna, tako za starše kot strokovne delavce, ki take informacije in pomoč potrebujejo.

Tudi na tem področju delujejo omrežja in interesne skupine. Čas je, da se sistem uredi kot pregledna, uravnotežena in kadrovsko izpopolnjena mreža potrebnih storitev, ki bo dostopna vsem otrokom in njihovim družinam, ne glede na to, kje živijo in kakšno je njihovo ekonomsko stanje.

Dr. BOJANA GLOBAČNIK