O plačilih in neplačilih, o pravičnosti in enakosti, o motiviranosti in etičnem pogonu

Aktualno

Decembra lani nas je razveselila okrožnica Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport o nakazilu sredstev za odpravo tretje četrtine plačnih nesorazmerij, kot je bilo obljubljeno.

Po novoletnih praznikih, ko smo se vrnili v šolske prostore, nas je presenetila nova okrožnica, in sicer o neplačilu učne pomoči za učence z odločbami.

Seveda smo takoj razumeli učence, ki imajo pravico do pomoči, skrb njihovih staršev in odločitev učiteljev o neizvajanju učne pomoči ali pa o izvajanju učne pomoči na »etični pogon«, kot smo slišali.

Ko smo delo organizirali najoptimalnejše, da zagotovimo pravice učencev, nas doleti …/…/.

Izplačati ali neizplačati

Ravanatelji smo bili postavljeni pred odločitev, izplačati ali neizplačati? V vsakem primeru smo v prekršku. Denarja za zalaganje šole nimajo, treba ga je prerazporediti iz drugih sredstev, denimo iz tržnega deleža, ali pa neizplačati tistega, kar zaposlenim pripada, šola pa denarja ni dobila.

Res je bil dan pred izplačilom sprejet rebalans proračuna in ministrica obljublja, da bo izplačana učna pomoč in tudi bo denar za plačna nesorazmerja. Vendar še vedno ne vemo, kje privarčevati deset milijonov.

Ob vseh teh informacijah in negotovostih, čeprav nam naj bi bila zagotovljena »varnost zaposlitve, kar naj bi tudi nekaj štelo«, pa se pričakuje, da bo delo učiteljev še optimalnejše, »bolj kakovostno«, znanje učencev pa boljše, učinkovitejše, kakovostnejše.

Glede na to, da je z »drugim delom, ki ga določi ravnatelj« v opisu del in nalog zaposlenih že veliko nalog, ki jih zaposleni opravijo za neplačilo, torej na »etični pogon«, predvsem zato, da zagotovijo pravice učencev in zadovoljstvo drugih deležnikov, se s temi informacijami motivacija za kakovostnejše delo ni povečala; zunanja sploh ne, prav tako …/…/.

Vredni in nič-vredni

Res nismo vsi pedagoški delavci enaki, vendar nam je vsem skupno eno: želimo optimalni razvoj otrok in prav tako optimalni razvoj njihovega znanja. Motiviran učitelj je tisti, ki to lahko nudi, vsaj notranje motiviran. Ko pa pride do razvrednotenja učiteljevega dela že pri minimalnih zneskih, takrat notranje motivacije ni. Ne zaradi osebnostnih lastnosti učiteljev, pač pa zato, ker se lahko nekdo kar tako spomni in sporoči, da neko delo, ki zahteva zelo veliko pozitivne energije in močne notranje motivacije, ni več ovrednoteno in ni vredno nič več! Učitelji postajajo neenakovredni, delijo se na te in na tiste. Na vredne in nič-vredne.

Ali to pomaga otrokom pri njihovem optimalnem razvoju? Žal ne. Na srečo učitelji jemljejo svoje delo kot poslanstvo in znajo delovati na etični pogon. A žal …/…/.

Krilov je vedel …

V takih okoliščinah mi pride na misel nauk basni Labod, rak in ščuka, ruskega basnopisca Krilova, ki pravi:

Če med tovariši soglasja ni,
vsak posel se jim pokazi,
uspeha ni, – le muka.

Muka v pedagoškem procesu ne prinaša želenega uspeha, pač pa slabi odnose in tako kakovost slovenskega šolstva pada. Pa ne zaradi slabega organizacijskega ozračja, pač pa zaradi vedno večjega nezadovoljstva in notranje nemotiviranosti, zaradi ničvrednosti, ki jo pokaže politična javnost do pedagoških delavcev. Še dobro, da nas pedagoške delavce motivira, zunanje in notranje, uspeh učencev, njihovo zadovoljstvo, želja po učenju in učljivost. In to kljub temu, da učiteljski poklic izgublja avtoriteto – vendar ne po zaslugi učiteljev.

Mag. KATJA ARZENŠEK KONJAJEVA