Zakaj antilope bežijo?

O skrbi za glas in dihanje

Robin de Haas je pevski pedagog z akademsko izobrazbo v različnih glasbenih stilih. Je eden izmed vodilnih strokovnjakov za področje dihalne koordinacije na svetu in vodja tovrstnega mednarodnega izobraževanja. Sodeluje z najbolj prestižnimi izobraževalnimi inštitucijami na področjih glasbe in menedžmenta. Je tudi osebni svetovalec za dihanje in glas za nekatere visoke uradnike Združenih narodov v Ženevi. Septembra lani je obiskal Slovenijo, saj želi s supervizorskim delom v studiu Voice up, ki ga je njegova učenka Barbare Camille Tanze ustanovila v Cerknici, prispevati k razširjenosti dihalne koordinacije in zdrave uporabe glasu pri nas.

Ukvarjate se s področjem dihalne koordinacije, ki je pri nas skoraj popolnoma neznano. Kaj dihalna koordinacija sploh je?

Beseda koordinacija pomeni usklajevanje različnih komponent tako, da delujejo skupaj, in dihalna koordinacija počne to pri dihanju. Uči, kako naj uporabljamo različne dele dihalnega sistema, da bomo čim bolj optimalno dihali. Nekateri ljudje imajo dobro naravno dihalno koordinacijo, drugi ne, mi pa s posebnimi metodami to pri posamezniku opazujemo in poskušamo izboljšati. Z zelo nežnim premikanjem telesa preverjamo, kako prožno je telo, posebno tisti deli, ki so bistveno povezani z dihanjem. Nato skušamo doseči, da bi se dihalni mehanizem premikal bolj celovito. Dihalni aparat je zelo pomemben – če ga uporabljamo dobro, lahko dosežemo popolnoma drug nivo svojega potenciala. Z boljšim dihanjem se namreč izboljša naša ventilacija, telo prejme več kisika, to pa pozitivno vpliva na naše fizično in psihično počutje.

V svojem pristopu prepletate natančno poznavanje anatomije in znanje s področja tvorjenja glasu. Ocenite torej, kako nekomu deluje telo, z odpravljanjem nepotrebnih napetosti vplivate na njegovo dihanje, s tem pa tudi na glas in nebesedno izražanje. V kakšni soodvisnosti sta glas in zdravo dihanje?

Ko izdihnemo, prepona iz pljuč potisne zrak. Če ob tem aktiviramo glasilki, zanihata v zračnem toku in proizvedeta zvok, in če je zračni tok premočan, lahko škoduje glasilkama. Ko uporabljamo glas na optimalen način, s pomočjo zapore, ki jo ustvarjajo glasilke, lahko krepimo svoj dihalni sistem. In če krepimo svoj dihalni sistem, lahko prihaja iz nas boljši glas. Gre za soodvisna procesa.

/…/

Najbrž imamo kot otroci večinoma dobro dihalno koordinacijo. Kaj se zgodi potem? Kaj vpliva na naše dihalne navade, kako prihaja do teh sprememb?

O tem, žal, še ni veliko znanstvenih raziskav. Zdi pa se mi najverjetneje, da se ravnotežje telesa in z njim raven napetosti spreminjata takrat, ko otrok shodi. Naša pokončna drža je za telo namreč – kar se tiče enakomerne porazdelitve teže – velik izziv in pogosto se zgodi, da vzpostavimo več napetosti na eni strani telesa kot na drugi. Drugo pomembno dejstvo je, da se otroci učijo z imitacijo starejših in lahko se zgodi, da od svojih staršev, vzgojiteljev, učiteljev ali drugih pomembnih oseb ne prevzamejo dihalnih in govornih navad pa tudi drže ne. Otroci zadržijo dih tudi, ko so pod velikim pritiskom zaradi izvajanja zanje zahtevnih nalog: to včasih opazimo že, ko izvajajo zahtevno finomotorično dejavnost.

Kako učitelji s svojim glasom vplivajo na samo dojemanje otrok? Kakšne so posledice dobre uporabe glasu?

Kadar koli človek govori napeto, tako da hlasta za zrakom, z dvignjenimi rebri in rameni, v poslušalcih spodbuja praobčutek potrebe po begu. Dokazano je, da se ob taki reakciji zožita pogled in poslušanje, dojemamo, kot bi bili v tunelu, in to ni spodbudno za učenje. Učiteljev glas bi moral …/…/.

Ko smo vzpostavili zdrav vdih in izdih, pa je pomembno, kako igramo na svoj glasovni inštrument. Znotraj zdrave resonance našega glasu lahko spreminjamo barve, intonacije in čustveni naboj, ki ga polagamo v svoj glas. To poslušalca stimulira. Thomas Stefan Ethofer, psihiater in vrhunski raziskovalec s področja sociobiologije, je leta 2012 v svoji študiji dokazal, da so možganski valovi poslušalcev večji, če poslušajo glas, ki nosi čustveni naboj, kot če poslušajo monoton glas.

Ljudje se tega, kako govorimo in dihamo, velikokrat sploh ne zavedamo. In vendar je to zelo pomembno – tako za naše počutje in uspešnost naše komunikacije kot za počutje in dojemanje našega poslušalca ali sogovornika. Povejva še kaj o tej izmenjavi.

Ko sem zadovoljen in sproščen, se moja rebra prosto premikajo in izdihujem z manjšim, enakomernim tokom zraka. Ko sem prestrašen, pa potegnem rebra navzgor in hkrati sunkovito vdihnem. Če sogovornikom ali poslušalcem s svojim nebesednim izražanjem sporočam, da se počutim dobro, se ob mojem izvajanju tudi oni počutijo udobneje in mi laže prisluhnejo. In obrnjeno – pod vplivom mojega nelagodja se bodo tudi poslušalci počutili nelagodno. Poglejmo v naravo. Antilopa, ki zagleda leva, se zdrzne in požene v beg. Denimo, da gre za skupino antilop – ena zagleda leva, druge stojijo nekoliko niže in ga ne vidijo. A ker vidijo antilopo, ki beži, stečejo za njo. Kajti vedo: če beži, je nekje blizu nevarnost. Zelo podobno je tudi pri nas, ljudeh, čeprav morda ne bomo tako očitno, torej fizično zbežali. Gre za našo notranjo reakcijo. Če govorec oddaja signale strahu in nelagodja, se nelagodje zaleze tudi v poslušalce. Podzavestno želijo oditi, to pa seveda vpliva na dojemanje vsebine. Kajti če rečem: »Vesel sem, da ste tukaj,« in to potrjuje tudi moje telo, me ljudje z zadovoljstvom poslušajo. Če pa rečem: »Vesel sem, da ste tukaj,« in so moja rebra potegnjena navzgor in toga, dihanje pa nesproščeno, se poslušalcem lahko zazdi, da sem neiskren. Ne vedo sicer, zakaj, a sporočila ne vzamejo resno.

Vemo, da ima govorica telesa večjo moč od besed. /…/

Čeprav učitelji s svojim govorjenjem vplivajo na veliko otrok, med študijem skorajda ne dobijo znanja o zdravem govoru. Lahko poveste, kaj naj razumemo pod zdravo in učinkovito govorjenje?

Najprej bi rekel, da upam, da se stvari spreminjajo. Vidim, da se vse več šol, ki izobražujejo učitelje, te potrebe zaveda. Konec koncev nosijo odgovornost za to, kakšen kader proizvajajo. Sodelujem z nekaj pomembnimi univerzami in opažam, da se tudi tam zavedajo, da predavateljem manjka znanja s področja izvajanja. Razmišljajo o spremembah, o tem, da bi svojim bodočim učiteljem ponujali tovrstno izobraževanje.

Zdaj pa se dotakniva akustike. Akustika je znanost o tem, kako se zvok premika. Zvok se širi v prostor. Če ima prostor obliko, ki ugodno deluje na zvok, potem ga to krepi in spodbuja. Ko govorimo ali pojemo, širimo svoj glas v prostor. Prostori, po katerih se naš glas najprej širi, pa so znotraj našega telesa. Zvok se v teh prostorih, če ga prav podpirajo, okrepi. Če uporabljamo preveč zračnega pritiska, so zvočni valovi prehitro potisnjeni iz našega telesa in le malo uporabljajo stene grla, ustne in nosne votline, da bi se okrepili. Iščemo torej zdrav pritisk zračnega toka, do njega pa pridemo, če poskrbimo za uravnoteženo napetost po celem telesu. To je zame ključ, ki bi bil lahko učiteljem v pomoč.

Leta 2010 ste začeli sodelovati s kliničnim centrom v Losanni. Tam s svojo metodo pomagate ljudem, ki trpijo za poškodbami glasu, in mnogi se z vašo pomočjo ognejo operaciji. Do kakšnih poškodb lahko privede nezdrava uporaba glasu in kaj pri tem lahko naredite?

Nezdrava uporaba glasu lahko privede do različnih oblik patologije na govornem aparatu. /…/

Delo vam je pomagalo izostriti pozornost za glas, dihanje, držo, izraz na obrazu in gibanje vaših sogovornikov. Predstavljam si, da strokovnjak vaše vrste o neki novi osebi dobi precej informacij že ob prvem stiku. Je res tako in kako ljudi razbiramo mi, ki imamo manj tovrstnega znanja?

Verjamem, da ljudje nenehno »beremo« drug drugega, da je to izvorno in je iz preživetvenih razlogov še vedno v naši podzavesti. Včasih srečaš človeka in ti je takoj všeč, srečaš drugega in ti ni. Mislim, da se to dogaja zato, ker nekaj v našem živčnem sistemu sprejema informacije, da je od njega možna nevarnost (seveda to lahko ni res in gre za nesporazum). Moje delo je, da to, kar pri večini ljudi ostane na ravni občutka, dekodiram in poskušam razumeti. Kaj zaznavam, da se tako počutim? Kakšne signale oddaja ta človek, da tako deluje na druge? Če ima navzgor potegnjena rebra, oddaja signal za nevarnost. Če se tega znebimo, to gotovo pozitivno vpliva na naše življenje.

Kako torej izboljšati svoje dihanje in svoj glas? Vzorce obojega ljudje oblikujemo že zelo zgodaj. Jih lahko spremenimo sami? Potrebujemo strokovno pomoč?

Marsikdo se ne zaveda svojih glasovnih navad, celo svoje drže se marsikdo ne zaveda. In če moramo dan za dnem večino svojega delavnega časa govoriti, si bomo z nezdravo rabo skoraj nujno pridelali težave na področju govoril. Z mojimi očmi gledano je to, da vlagamo v svoj glas, stvar odgovornosti do sebe in drugih. Najbolje bi bilo, če bi bilo tovrstno izobraževanje umeščeno že v študij, dokler ni, pa se moramo razgledovati sami. S tem ne mislim le na teorijo, pač pa na to, da nam nekdo praktično pomaga ozavestiti, kaj s svojim telesom, dihanjem in glasom počnemo, in nas nauči, kako to početi bolje. Ob tem poudarjam, da ne gre za retoriko, ne gre za razvijanje stila, ampak za bolj temeljne stvari, za samo delovanje dihalnega in govornega aparata. Ko govorec že ima zdravo postavljene temelje, lahko svoje dihanje in glas sproti neguje s preprostimi vajami, ki jih dela sam.

ANJA ŠTEFAN