… pa smo vsi tako brezbrižni za trpeče duše …
Uglašeno
Kadar kdo zavriska
tak prešerno, tak veselo,
mi je žal srca, ki jutri
tiho bo trpelo.
Kadar mlada duša
ponevedoma zasveti,
mi hudo je, ker te sreče
se ne dá dojeti.
Če pa mlada duša
hodi žalostna po cesti,
mi tesnó je, kot da njene
jaz sem kriv bolesti.
Saj takrat občutim,
da te róke niso same,
saj se zdi, kot tuji znanec
bi trpel i zame.
Glej, tako je z nami,
glej, tako bolest gre iz duše:
pa smo vsi tako brezbrižni
za trpeče duše.
To je prekrasna pesem Toneta Pavčka iz legendarne pesniške zbirke Pesmi štirih. Povest o dušah je njen naslov. Večkrat postanem ob tej pesmi.
… pa smo vsi tako brezbrižni za trpeče duše …
Ta Pavčkov verz, ta misel me preganja. Od nekdaj me preganja.
Mi v skupnosti
Seveda, v skupnosti živimo. Težko bi drugače. Nemogoče. Človek sam ne more biti, ne zmore vsega, preprosto ni mogoče, da bi bil samozadosten na vseh področjih. Že od nekdaj se povezujemo.
In tako živimo v parih, živimo v družinah, v krogu širšega sorodstva, živimo v krogu prijateljev, če imamo delo, tudi v delovnem kolektivu, smo dejavni v strokovnih krogih … Živimo v večjih in manjših naseljih, družimo se v različnih društvih, povezujejo nas skupni interesi, želje, sanje … Veliko je reči, ki jih delimo, besed, ki jih izmenjujemo, dela, ki ga skupaj opravljamo. Včasih se skupaj nasmejemo, zabavamo, a tudi to je v vrtincu vsakdanjih obveznosti in skrbi, ki smo jih v sodobni družbi ustvarili, čedalje redkeje. Tovrstni krogi nas povezujejo med seboj, dajejo vtis pripadnosti, varnosti. Dokler se kaj ne zaplete, zares ali po neumnem, se počutimo varno. Vendar ko se … Takrat pogosto ostanemo sami, samcati, prekleto sami. In če kdaj, prav tedaj potrebujemo koga, ki nas sprejme, nam prisluhne, je z nami – četudi nam večina obrne hrbet.
Ob duši je lažje
Seveda smo v bistvu zmeraj sami, neogibno tako pa je na poslednji poti slehernega. A ves čas poprej tolikokrat tako zelo potrebujemo sočloveka, zlasti ko nam je najteže. Ni pomembno, ali smo pretreseni in razboleli zaradi življenjskih izgub nam ljubih, zaradi neuspeha pri delu, v šoli, poraza, razočaranja, krivice, ki smo jo občutili, napake, ki smo jo storili in s tem koga prizadeli, bolezni, ki nas je doletela … Koliko lažji so tudi najtežji občutki, če je ob nas vsaj kakšna duša!
A marsikdaj prav v za nas najtežjih trenutkih ni ob nas nikogar iz krogov, ki so še včeraj bili tako zelo »naši«, v katere smo tako zelo verjeli, jim zaupali, se nanje zanašali. Ali pa ljudje so in se ne znajo odzvati. Na srečo se pogosto najdejo ljudje iz povsem drugih okoljih, ki čutijo, dojamejo stisko, znajo biti poleg. Včasih nas tak stik poveže bolj, kakor so nas z drugimi dolgoletna druženja in odnosi. Prevečkrat pa ostanemo povsem sami. Težko je to.
Pa da bi tam, na dnu, vsaj zares ostali sami in imeli vsaj mir, da … ozavestimo vse, kar se dogaja, premislimo, se sestavimo, najdemo pot …
Zakaj? Kdaj?
Vendar je lahko človeku še težje od že neopisljivo težkega. Brezbrižni do trpeče duše, do trpečih duš brezglavo zgrabimo plen, ga sestradano razkosamo, celo naslajamo se … Zakaj, zakaj že se ljudje tako radi in zagnano ukvarjamo z drugimi in jim ustvarjamo dodatne težave? Priročno je, kajne, pa še sami nismo; in veliko lažje je to početi, kot pa se ubadati s seboj, pometati pred svojim pragom, sebi pogledati iskreno in globoko v oči.
Kdaj, kdaj se bo res vsak sam, toda res vsak, zazrl vase in se ukvarjal najprej predvsem s seboj?
LUČKA LEŠNIK
