Ne, oči, ne!

Prebrala sem knjigo Dušana Rutarja

Prebrala sem knjigo Dušana Rutarja z naslovom Ne, oči, ne! Človek pošast ali pošast človek se je znova predstavila in razkrila. Nihče ne vidi nič, nihče ne sliši nič, ostane le globoko in nepopravljivo zasekana rana punčki, deklici, mladenki, mladi ženski. In rana se je med leti trpinčenja večala, če to sploh lahko imenujemo rana, če to ni pravzaprav presekano telo na dve polovici, izničeno, uničeno, na robu brezna, brezna, ki za svoj davek hoče še eno življenje. Navadne rane otroku ljubeče popihamo, povijemo s povojem, te rane so se nalagale do njene odraslosti.

Sprašujem se, kako je to mogoče, da tukaj, med nami, med ljudmi na svetu, kako je SPLOH MOGOČE, da se kaj takega dogaja. Sprašujem se, morda pa to ni bilo zares, morda je Dušan Rutar napisal roman (izdala založba Za-misli), morda si je izmislil zgodbo, zapisano v obliki elektronskih pisem med pacientko, ki je bila nekoč hčerka nekemu očetu, in psihoanalitikom. Vendar vem, da si ni izmislil, vem, da je vse res. Odnos starša do otroka je nekaj posebnega – negujemo ga, ščitimo, ljubimo, odpuščamo, vzgajamo, imamo radi, učimo. Kaj je šlo narobe pri tem očetu?

TANJA VAMBERGER