Od Renskih slapov do Kelmorajna

Potep

Ne vem, kaj je bilo odločilno za najino pot v Kelmorajn. Ponovno prebran veliki zgodovinski roman Draga Jančarja, Katarina, pav in jezuit, morda celo baladna pesnitev pesnika nemške romantike, Heinricha Heineja (1797–1856), Lorelei, ali le preprosto dejstvo, da ob reki Ren še nisva kolesarila.

Roman je deloval kot spodbuda, da bi vsaj košček poti, ki so jo nekoč slovenski romarji prehodili na poti v Porenje in v njegovo starodavno prestolnico, nemško Köln am Rhein, midva prekolesarila. V Kelmorajn so romarji romali vsakih sedem let, vsako sedmo leto so namreč na ogled postavili najsvetejše relikvije svojega mesta in celotnega krščanskega sveta, spravljene v gotski katedrali Svetih treh kraljev.

Katarina je z romarji in z jezuitom leta 1754 iz Ljubljane v Kelmorajn odšla kar peš, gnalo jo je hrepenenje, želja, upornost, življenjska preizkušnja, iskanje identitete … ali le preprosto dejstvo – potovati po neznanih krajih. Hodila je peš čez alpske prelaze in skozi nemške gozdove proti Renu, tudi pav se je v želji po čimprejšnji bitki s Prusi in z mislijo na mlado cesarico Marijo Terezijo prebijal na čelu svoje avstro ogrske vojske. Bilo je …/…/.

Od tam naprej sva kolesarila.

Slapov Rena Katarina Poljanec in jezuit Simon Lovrenc v romanu zagotovo nista videla. Drago Jančar tudi ne omenja, da bi od vseh preganjana ljubimca med kakšno nevihto in silnim dežjem vesoljnega potopa, ki strašljivo vrtinči nepredvidljivi Ren, strmela v 120 metrov visoko skalno gmoto previsne sive skale Lolerei in v vrtince, ki na blatno kamnito dno v tem delu najožjega Rena med Švico in Severnim morjem ne potegnejo le čolnov, temveč tudi prave in velike ladje.

Mokra sva bila že prvi dan ob slapovih Rena, ko je bila reka še podobna zeleni gorski rečici, in nepreklicno mokra sva bila tudi deveti dan vožnje, ko je bilo za nama že 600 kilometrov, za seboj sva pustila že Alzacijo in del Porenja s starimi mesti Speyer, Worms, Mainz, Bingen … Sedela sva do kože premočena na kolesih, na zahodnem bregu reke Ren, končno nasproti skale Lorelei. Skozi veter in naliv sva strmela v opevano in od turistov oblegano pečino; in med bičanjem severnega vetra in neumornim nalivom sva na pečini iskala zapeljivo Heinejevo sireno, ki si brezbrižno češe svoje lase in s pesmijo zapelje čolnarje v močan tok in med kamenje na morskem dnu.

Hladno je in že mrači se
in tiho teče Ren;
v večerni zarji blešči se
kamniti gorski greben.

…

Čolnarja v čolnu prevzame
otožnost s strašno močjo;
le v goro strmeti jame,
čeri mu ne vidi oko.
Verjetno na dno potegnilo
čolnarja je s čolnom tedaj;
to s pesmijo svojo milo
storila je Lorelei.

(Lorelei, prevedel Mile Klopčič)

Lorelei iz srednjeveških legend in iz Heinejeve balade se nama ni pokazala. Ren je v tem delu svojega toka, ki velja za najlepšega, poln je namreč gradov, trdnjav, urejenih gričevnatih vinogradov in ljubkih mest in trgov, pokazal tudi svoje skrivnosti in nedostopnost. Razen naju na kolesih v tem nalivu ni bilo nikogar. Po Renu so vozile samo turistične ladje, polne turistov, ki so si romantično sotesko in gradove ogledovali varno med plovbo izza zaprtih oken s skodelicami kave in čaja v rokah.

/…/

Ob Renu je od stičišča treh dežel – Švice, Francije in Nemčije, možno kolesariti po obeh straneh, po levi – francoski ali po desni – nemški. Proti Porenju sva kolesarila po francoski strani, naravnost ob Renu, ki se kot hrbtenica zajeda v centralno zahodno Evropo. Vozila sva mimo močvirnatih mokrišč in poplavnih ravnic po ravninski in le rahlo gričevnati pokrajini, ki se naslanja na pobočja hribovitih Vogezov na francoski strani ter na pobočja Schwarzwalda na nemški. Na obeh bregovih so bogati gozdovi borovcev, smreke, bukovja in javorja. Daleč od naju in od Rena so se dvigovali zaobljeni vrhovi in planine, le slutila sva brezbrižno govedo in konje na paši, ko sva v družbi kolesarskih popotnikov počivala ob razvalinah številnih starodavnih gradov in med žlahtnimi alzaškimi vinogradi.

Skozi zgodovino so se ob bregovih Rena odvijale velike bitke in vojne, menjavali so se grbi plemiških družin in v zlato vezeni vojaški prapori pohlepnih gospodarjev njenih mikavnih in bogatih pokrajin. Delitve ozemlja so potekale kar po njegovi strugi. Ren je predstavljal severno mejo Rimskega imperija, leta 962 je postala Alzacija del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. V tridesetletni vojni (povod zanjo so bila verska nasprotja med katoličani in protestanti) v 17. stoletju je od vojne onemogla in opustošena pripadla Franciji. Mnogo let pozneje v francosko pruski vojni (1870–1871) sta bila drugo francosko cesarstvo in Napoleon III. poražena, v mirovnih sporazumih je Prusija dobila Alzacijo in Loreno nazaj, v nemških rokah sta ostali vse do konca 1. svetovne vojne, ko sta bili ponovno vrnjeni Franciji. Alzacijo je nato Hitlerjeva Nemčija ponovno zasedla med 2. svetovno vojno, do leta 1944, ko so jo spet osvobodili Francozi. Reko so ves čas hoteli oboji: Nemci in Francozi, kajti ladijski promet po njej je bil v vseh obdobjih izrednega pomena in jabolko političnih sporov. Vmes je stoletja tekel mogočni Ren svojo 1.233 kilometrov dolgo pot proti Severnemu morju in s svojim tokom upravičil ponosno ime, ki ga … /…/.

Lahko sva ure in ure opazovala pisane, kot v čebelje panje zložene velike zabojnike na ladjah, ki so priplule izza ovinka. Dokler se je dalo, sva jih spremljala s pogledom, prihajale so nove in nove. Drsele so po mogočni strugi Rena, vsaka z drugačnim tovorom, s polnimi kontejnerji ali z velikimi kupi peska, kamenja, kamenčkov, finega peska vseh barv, sive, bele, rumenkaste ali celo rožnate; nekatere so prevažale premog različnih oblik in velikosti, nekatere debla mogočnega drevja, posekanega kdovekje, druge spet so na svojem hrbtu nosile v vrsto poravnane bleščeče avtomobile. Nič jih ni zmotilo v dolgi plovbi, tudi jate velikih ptic so le brezskrbno zaokrožile nad njimi in se spustile nazaj med mrtve rokave Rena ali izginile daleč za poplavnimi nasipi.

Oznake so na vsej poti odlične, prenočišč in prostorov za kampiranje je …/…/.Dežela obeh strani je polna številnih kulturnozgodovinskih spomenikov, tako da je treba narediti temeljit načrt, kaj vse si ogledati in kaj (na žalost) izpustiti.

Colmarja v Alzaciji nikakor nisva smela izpustiti; čeprav ni bil na poti, je vreden vsakega obrata pedala. Ponovno sva morala v tihi colmarski muzej Unterlinden in postati pred zakladom muzeja, prečudovito Isenheimsko oltarno sliko, poliptihom, ki ga je po naročilu menihov za cerkev samostana Sv. Antona blizu Isenheima v Alzaciji med leti 1512–1516 naslikal Dürerjev sodobnik, Matthias Grünewald, nemški renesančni slikar in hidravlični inženir. Menihi samostana Sv. Antona so bili po samostanih in bolnišnicah svojega reda uspešni zdravilci grozljive in smrtonosne srednjeveške bolezni, zaradi pordečitve in luščenja kože imenovane tudi ogenj sv. Antona – šlo je za zastrupitev z rženimi rožički in njihovimi alkaloidi, ki so zajedali žitarice. Množične zastrupitve, tudi do 40.000 ljudi naj bi leta 994 umrlo v Franciji, so se pojavljale predvsem po dolgih in vlažnih zimah, ko se je trdoživa gliva Claviceps purpureana zanemarjenih poljihrazmnožila v velikih razsežnostih. Slovito Grünewaldovo delo vsebuje številne reference na red Sv. Antona.

Dan sva preživela tudi v svetovljanskem Strasbourgu, pred gotsko katedralo Notre Dame, v prepletu kanalov in malih uličic, kjer se je med babilonščino jezikov turistov in številne administracije Evropskega sveta in Evropskega parlamenta mešal vonj kislega zelja in prefinjenih francoskih slaščic in zapeljivega sladoleda. Prikolesarila sva v Speyer in v čudovitemstarem mestu Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda sva v romanski katedrali obiskala kripto z grobnicami kraljev in cesarjev.

Kolesarska pot Eurovelo 15 …/…/ …pripelje naravnost v Worms, ki so ga ustanovili že Kelti in ki danes tekmuje za naziv najstarejšega mesta v Nemčiji, skupaj s Trierjem, Augsburgom in Kemptenom. Worms, staro cesarsko mesto, se ponaša z mitom o Nibelungih, rod burgundske kraljične Kriemhilde naj bi izhajal prav iz Wormsa, in ponaša se z Martinom Luthrom, ki je moral v Wormsu pred cesarskim zborom, v procesu leta 1521, in pred samim cesarjem Karlom V., zagovarjati svojo bogokletno teologijo. Ker verski reformator svojih idej in programa za reformo cerkve ni hotel preklicati, ga je cesar takoj po končanem procesu iz mesta skupaj s privrženci tudi nepreklicno pregnal. Zagoreli so protireformacijski kresovi, požgali so mnoge reformacijske spise, vendar se je nova vera naglo širila po nemških in ostalih severnih deželah. Po izgonu si je Luther našel zatočišče na gradu Wartburg v Eisenachu blizu Frankfurta, v rojstnem kraju Johana Sebastjana Bacha, kjer je v nemščino do konca prevedel Biblijo. V Worms se ni več vrnil.

Vozila sva mimo nasipov, med mrtvicami in pritoki, med nacinoalnimi parki in zaščitenimi območji vodà, rastja in živali, med polji in vrtovi, povzpela sva se na ohranjene gradove, med razvaline trdnjav, cerkva, kjer so čas in minule vojne pustili sledi. Vstopala sva v mesteca in vasi na poti, vmes sva zamenjala bregova, malo po levi, malo po desni, malo v notranjost in malo navkreber. Vse poti so vodile …/…/.

Prikolesarila sva v Mainz, na sotočje Rena in Majne, ter se poklonila Johannesu Gutenbergu in prvim knjigam; leta 1450 so jih v tem mestu natisnili na Gutenbergovi – pravkar iznašli – tiskarski stiskalnici s premičnimi kovinskimi črkami, vstopila sva v cerkev sv. Štefana in občudovala Chagallova okna; sedela sva na kolesih in občudovala vso silno vodno površino, ki objema mesto. V lenobnem dopoldnevu sva prislonila kolesi k ograji in na lenobnem trgu pila lenobno kavo. Kmalu zatem sva ponovno prečkala Ren, zahotelo se nama je vožnje med vinogradi.

V opevani soteski Rena sva se za dolgo ustavila v Bingnu, kjer je delovala Hildegarda iz Bingna, srednjeveška izobraženka v botaniki, medicini, zeliščih, teologinja in opatinja benediktinskega samostana, pisateljica prvih knjig o naravnem zdravilstvu, predavateljica in misijonarka, ki je v 12. stoletju potovala po Evropi, se prerekala s papeži, se družila z državniki, nemškimi vladarji in opati pomembnih srednjeveških samostanov. Ženska. Ženska z velikim političnim vplivom. Danes stoji na sotočju Rena in njegovim levim pritokom, reko Nahe, na od nekdaj pomembni prometni in komunikacijski poti tega poplavnega območja, cerkev Sv. Hildegarde v Eibingnu. Zgrajena je na ruševinah nekdanjega srednjeveškega benediktinskega samostana, ki ga je Hildegarda ustanovila, in kjer je leta 1179 tudi umrla. /…/

V soteski Rena (Bingen–Koblenz–Bonn) si je možno ogledati približno 40 gradov, utrdb in dvorcev (nekateri so zaprti za javnost), veliko je tudi cerkva, samostanov, srednjeveških stavb iz romanskega in gotskega obdobja. Možno je kolesariti v vse smeri, ob Renu in njegovih pritokih in kanalih v notranjost, možno je pohajkovati po gričkih in vinorodnih hribih, možno se je kopati v čistem Renu, možno je križariti po njem vse do Bonna, Kölna in dalje do Rotterdama, lahko seveda tudi nič ne počnete, samo opazujete mogočni veletok in srkate rizling, kot mnogi drugi.

/…/

Od Koblenza, kjer se končuje najlepši del soteske, pa vse do Bonna, sva vozila po rečni promenadi, a tudi mimo tovarn kemične in farmacevtske industrije, mimo visokih dimnikov, železarn, pivovarn, nakupovalnih centrov, mimo slovitega mostu Remagen (Ludendorff Brücke), ki ne stoji več. V opomin veliki moriji sta ostala le dva stolpa, vsak na svoji strani, že od zmage zaveznikov leta 1945 je tako. Železniški most so ob nameravanem prečkanju zaveznikov nacisti razstrelili sami, porušen je padel … Zavezniki so Ren prečkali s tanki in vojaki po pontonskem mostu.

Vse bolj sva se bližala Bonnu, manj je bilo miru, po ogromnem parku sva vijugala med številnimi kolesarji, rekreativnimi tekači, sprehajalci in rolerji, med drevjem se je videla peščena obala Rena, na kateri so posedali ribiči in kopalci. Kot da bi Ren s svojim neustavljivim tokom in veliko vodno površino vnašal mir v množico, ki je bila vse večja. Panorama Bonna, rojstnega kraja Ludwiga van Beethovna in do leta 1990 glavnega mesta Zvezne republike Nemčije, je bila kot na dlani.

/…/… Dva romarja na kolesih, s torbami ob straneh in na prtljažniku, proti Kelmorajnu in proti Zlati skrinji Jančarjeve Katarine.

TANJA VAMBERGER