List iz dnevnika

V spomin …

Lara Safran, stara 17 let. Njeno življenje se je končalo, ko je bila tik pred tem, da se ji uresničijo njene največje sanje. 23. oktobra 2014 bo na velikih platnih zasijala v glavni vlogi filma Vloga za Emo, a v prvih vrstah bo sedela ekipa sama – brez Lare, brez glavne junakinje, brez Eme …

Življenje te zadane in ne zadane te v šolskih klopeh. Niti učitelje, še najmanj učence … Tega si seveda ne priznamo, ker bi to pomenilo, da moramo ven iz klopi, ven iz povprečnosti, morda ven iz institucije in izza zidov.

Tu in tam pa se zgodi kaj takšnega in zgodi se nekdo, ki nam vse, kar od nas učiteljev  institucija pričakuje, podre. Tako se je pred dobrimi tremi leti zgodila Lara Safran. Potrkala je na vrata Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije v Celju. In me hitro našla. Ja, najdemo se; me duše, ki smo se srečale z namenom in s poslanstvom, da druga drugi pomagamo uresničiti svoje sanje.

Ampak ironično – vse skupaj se je začelo, ko sem jaz imela 17 let, toliko kot jih je imela Lara, ko …

Svetovalna delavka sem namreč postala le z enim namenom, in sicer da bom delala drugače, kot so delali (vsaj večina) moji srednješolski učitelji. Niso pustili, da bi se mi, mladi, razvijali v svojo smer, iskali svojo, sebi lastno identiteto. Ne, hitro nas je bilo treba stlačiti v isti kalup in posledično so bila moja srednješolska leta nočna mora. Ker pač nisem in nikoli ne bom po nekih merilih in pravilih, ki jih je napisal … Kdo že? Spomin na ta leta je še vedno grozljiv, zato sem se odločila delati drugače ter pokazati, da je drugače lahko dosti lepše, učinkovitejše, poučnejše. Zame avtoriteta ni nekaj, kar pride z izobrazbo, nazivom in institucijo. Z nekaterimi dijaki, ki so prestopili prag moje pisarne z razlogom, da jim pomagam uresničiti sanje, sem imela drugačen odnos. Priznam, da sem z mnogimi izgubila odnos dijak–svetovalna delavka, a vsi smo pridobili mnogo več.

In tako me je Lara našla s svojimi sanjami, da bi postala novinarka, voditeljica, pozneje igralka. Skupaj smo ustvarili prvo spletno televizijo VI TV, katere poslanstvo je bilo iskati pozitivne novice. V vsem grdem, krutem, nerazumljenem ostajam večni optimist, da še vedno obstaja več lepega kot slabega. Lara je srkala znanje, sodelovala, delala, živela za to televizijo … Bila je učenka, o kakršni sanja vsak učitelj, ki premore nekaj človečnosti; vsak, ki se je odločil za učiteljski poklic zato, da nekoga, nekaj predrami. Stala je pred vrati moje pisarne in vedno želela nekaj novega, nekaj več. Želela je, da se dogaja, toda ne toliko v šolskih klopeh. Da se dogaja v svetu, popoldne, zvečer, med vikendi … Ja, delali smo tudi, ko nam ne bi bilo več treba, ker nam je tako dejala institucija; ampak delali smo zato, ker nam je tako dejala vest – vest dobrega učitelja, ki nikoli ne bi smel biti na vklopi/izklopi. To si ali pač nisi. V tej njeni želji po več je tako nastala ideja o mladinskem celovečernem filmu. Spet smo želeli nekaj pozitivnega in nastal je scenarij Vloga za Emo.

Ko sva z režiserjem Alenom Pavšarjem iskala Emo, sva v nekem trenutku ugotovila, da stoji pred nama. Ves čas je bila tukaj – Ema je bila Lara. Kljub temu, da je to od nje terjalo ogromno poguma, je vlogo sprejela in … ponovno zasijala. Ker je vse, kar je delala, delala s takšno strastjo, da se nič ni zdelo nemogoče. Snemali smo med poletnimi počitnicami, odločili smo se, da poletje preživimo skupaj – midva z režiserjem, kot učitelja, v svojem prostem času. Tako kot vsi dijaki. In takrat se zgodi največ, takrat se zgodi življenje, prebudijo se strasti, začnejo se sanje … Kako se je kresalo od želje, da naredimo nekaj velikega. Da dokažemo, da zmoremo. In če sem kdaj podvomila v svoje ravnanje in v to, da včasih dijake pustim preblizu k sebi, sebe preblizu njim, zdaj odločno stopam po poti naprej. Vem, da je to prav. Sicer ne bi bilo televizije, ne bi bilo filma in naša Lara ne bi preživela najlepšega leta. Nikoli ne bi bila igralka, zapisana v zgodovino slovenskega filma. Sanje so se ji uresničile, čeprav so trajale le trenutek. Toda v njenem imenu jih bodo živeli mladi naprej, ker je Lara vplivala nanje, ker jim je zapustila svoje življenjsko delo s sporočilom ŽIVI SVOJE SANJE – TUKAJ IN ZDAJ.

Film kljub nepojmljivi tragediji ob nedavnih popravah prihaja v kinematografe, ker bi tako želela Lara, tako želijo njeni starši. Mi pa vemo, da to moramo storiti njej v spomin. Zanjo. Za vse mlade, ki mislijo, da ne smejo sanjati in živeti tako, kot čutijo. 

MATEJA ZORKO