Povezati jih s stvarnostjo

Naše gimnazije – drugič

V drugi aprilski številki Šolskih razgledov (št. 8, 18. 4. 2014) je bilo v rubriki Aktualno spet veliko pisanja o problemu slovenske gimnazije oziroma o gimnazijah, ki nam jih je uspelo izumiti v Sloveniji po zadnji osvoboditvi. Razlage in natezanja okrog tega, kaj je slovenska gimnazija in kaj naj bi bila, nam ponujajo številna razmišljanja, definicije, predvsem pa sprenevedanja, le edinih pravih razlogov za tako stanje ne – gre za sindikalno upiranje vsem spremembam zaradi služb za učitelje splošnih predmetov, diplomantov nekaterih smeri, ki jim je to skoraj edino možno zatočišče v državni službi.

Zadeva bi bila smešna, če ne bi zelo usodno vplivala na celoten izobraževalni sistem in s tem tudi na propadajoče gospodarstvo. Menim celo, da je zgrešen slovenski izobraževalni sistem ključno odgovoren za stanje, v katerem smo. Sistem namreč tvorijo posamezniki, ki praviloma brez spretnosti, kompetenc, podjetniške miselnosti in veselja do dela zapuščajo po-srednješolski sistem pri 25 letih in še pozneje, večinoma brez vedenja in razumevanja, da bodo morali odslej sami poskrbeti zase. V glavnem tudi v upanju in celo zahtevi, da jim bodo delovna mesta pripravili tisti, ki so končali srednje ali višje strokovne šole, ki še dajejo neko uporabno znanje, praviloma pa premalo diplomantov z vizionarskimi sposobnostmi. In še več, pričakujejo, da bo država prisilila podjetja, da jih bodo takoj in po možnosti dosmrtno zaposlila, namesto da bi stopili v svet z idejami in načrti, kako si bodo ustvarili svojo kariero. Tako razmišljanje spodbujajo tudi učitelji na vseh ravneh, saj večina nikoli ne deluje v realnem (poslovnem) življenju, za strokovnost pa je znano, da se zelo hitro izgubi in po nekaj letih ostajata le prodajanje starih resnic in »zdrave« kmečke pameti. 

Veliko pričakovanj

Gimnazija se v slovenskem izrazju označuje kot šola, ki je (bila) predvsem namenjena mladim, ki so se odločili (bogati) oziroma so zanje ugotovili drugi, da so sposobni za študij na univerzah. Nanjo sta imeli vedno velik vpliv Cerkev in oblast, …/…/. Rešitve se iščejo v izbirnosti, različnosti in nekih standardih znanja, ki naj bi bili objektivni, po možnosti tudi mednarodno primerljivi.

V začetku je bil možen vpis na univerzo le iz gimnazije (na ljubljansko univerzo do leta 1931), pozneje tudi z učiteljišč. Prav tako je bilo načrtovano v prenovi slovenskega izobraževalnega sistema leta 1993, ko je nastala prenovljena slovenska gimnazija. Za vpis na univerzitetni (akademski) študij naj bi bil pogoj končana gimnazija z maturo, dijaki strokovnih šol pa bi se vpisovali na višje in visoke strokovne šole. Ta koncept bi morda lahko bil uspešen, če bi na univerzitetni študij sprejeli 25 do 30 odstotkov najbistrejše in študija voljne populacije in za strokovno šolstvo organizirali svoj višješolski in visokošolski strokovni sistem. A to se, seveda, ni zgodilo, ker je šlo univerzi predvsem za število vpisanih in posledično za denar. …/…/.

Umetno povečan vpis

Ker se je vpis na univerzo širil, so …/…/. Ker se mladi pri 15 letih zelo težko odločijo za življenjski poklic, obenem pa je to, če že ne nestrokovno tudi necivilizacijsko, se je pojavil velik pritisk na gimnazije. Temu se je morala osnovna šola prilagoditi z večinoma odličnimi učenci. Ključni problem je nastal, ker se je zmanjšala delavnost mladih. Na drugi strani pa se je pojavil občutek, da vsak lahko opravi magisterij ali doktorat, če le ima dovolj časa, denarja in volje. Na ključni pogoj – intelektualne sposobnosti za določen nivo študija – pa se je pozabilo …

Zgrešen koncept našega srednješolskega izobraževalnega sistema temelji na različnih gimnazijah (to, seveda, v klasičnem razumevanju niso), kamor naj bi se vpisali tisti, ki jih ne zanima nič praktičnega in so »poklicani« za študij, ter na strokovnih in poklicnih ter vajeniških srednjih šolah, kamor naj bi se vpisali tisti mladi, ki jih neko področje tako zanima, da jih je treba z njim od 15. leta posiljevati več dni na teden. S tem se razvrednotijo klasične gimnazije, diskriminirajo in negativno etiketirajo vsa področja ter poklici, ki si jim ni uspelo nadeti, in s tem zlorabiti, imena – gimnazija.

Dejstvo je, da zdaj standard osnovne izobrazbe postaja vsaj višja šola in da si mladi in njihovi starši želijo splošne srednje šole, ki da čim več splošnega znanja in razgledanosti ter socializacije v normalnih, »mešanih« razredih, zagotavlja športno in kulturno-umetniško dejavnost, usmerja v zdravo in samostojno življenje ter obenem omogoča, da mladi v srednji šoli razvijajo svoje talente na raznih področjih, tudi na praktičnih. …/…/.

Ustvarjalnost skoraj na ničli

Popolnoma jasno je razložljivo, zakaj v srednji šoli pade ustvarjalnost mladih skoraj na nič (in to bistveno bolj na gimnazijah kot v strokovnih šolah), saj so za ustvarjalnost potrebne primerne okoliščine, med katerimi so ključne konkretne potrebe, želje, zahteve, avtentični problemi in stvarno okolje. Logično je, da je treba pripraviti nivojske zahteve, pri čemer povzroča veliko stransko škodo mučenje večine mladih s prezahtevno matematiko in še z marsikaterimi drugimi predmeti. Čeprav se tega zavedajo vsi, pa tega ne preprečijo, ker sindikalisti in matične fakultete krčevito držijo mesta za učitelje. Nora posebnost slovenske šole je, da tisti dijaki, ki jim matematika ne gre in jo celo sovražijo (ali pa prav zato), v povprečju porabijo zanjo na srednji šoli veliko več ur, kot tisti, ki se odločijo za študij, pri katerem je treba imeti tovrstne talente in motivacijo.

/…/

Predlagam

V Sloveniji bi morali čim prej opustiti pojem gimnazija (gimnazije so včasih pomenile športne šole in ne šole za najstniške genije, kot si marsikdo napačno razlaga) in mlade vpisovati v splošne srednje šole, ki bi imele za približno 25 odstotkov populacije tudi priprave na zahteven predakademski program pri posameznih predmetih, z zahtevami po doseganju 25 točk in več na eksternem preverjanju na maturi. Pri tem bi morali imeti na maturi ustrezen nacionalni standard, usklajen z mednarodno maturo, in več nalog selekcijskega tipa – to bi zagotavljalo ustrezno vstopno kakovost kandidatov na določen nivo študija.

Za nadaljevanje tradicije bi lahko pustili nekaj klasičnih gimnazij, v katerih pa bi morali zagotoviti zelo stroge pogoje za vpis. Še na nekaj šolah pa naj bi odprli program mednarodne mature, in sicer z vpisnimi pogoji, ki bi zagotavljali, da bodo kandidati posegali po odličnih dosežkih. Mednarodna matura ima namreč prav tako možnosti za končano šolanje na različnih ravneh.

Vsi, dijakinje in dijaki, bi morali imeti na srednji šoli možnost izbrati različne izbirne predmete (poleg gimnazijsko-klasičnih tudi strojništvo, gradbeništvo, arhitekturo, astronomijo, kmetijstvo, umetno obrt, zdravstveno-socialne, kmetijstvo, gozdarstvo, turizem itd.), še posebej obarvane v skladu z lokalnimi potrebami in značilnostmi. Srednjo šolo naj bi mladi končali v domačem kraju (kakšen izbirni predmet ali modul bi lahko opravili tudi na drugi šoli, na taborih, na daljavo itd.) in tako ohranili vez z družino in s krajem v najobčutljivejšem razvojnem obdobju. 

Tako bi tudi dijake z največjimi potenciali seznanili, motivirali ali celo pridobili za posamezne študijske smeri (celo tehniške) in jih tudi po študiju zadržali v domačem okolju. /…/

Če dodam še predlog, da bi v srednjih šolah del programa, denimo vsaj 20 odstotkov (za življenje uporabno znanje, spretnosti in kompetence), izpeljali v obliki sodobnih tečajnih oblik, delavnic in drugih učinkovitih načinov (s temami, kot so partnerski odnosi, zdravo življenje, priprava hrane, razvoj ustvarjalnosti, komuniciranje, finančna pismenost, podjetniško ravnanje, državljansko ravnanje ... ipd.), ki bi jih izvajali specializirani strokovnjaki in skupine iz prakse, bi prišli do sodobne srednje šole z dejavnimi metodami dela in povezanostjo z realnim okoljem, problemi in možnostmi.

Tak koncept – pripravljen je bil in delno tudi izvajan že v fazi priprave slovenske gimnazije po letu 1990 – pa v kali zatirajo sindikalni in z njimi povezani »intelektualni predmetni« urarji, ki v šolskem sistemu vidijo samo ure za svoje stroke in redne službe za svoje diplomante − učitelje. Dodatno grozljivo ob tem je še to, da za vse izbirne in druge zadeve, ki bi morale biti za mlade najzanimivejše, uporabijo na šolah kot mašilo za zaposlitev tistih učiteljev, ki jih izločijo iz rednega pouka in potem »nabirajo potrebno število ur za polno zaposlitev«, kot temu rečemo v šolski sindikalistični latovščini.

Usmerjanje in spodbuda namesto selekcije

/…/

V Sloveniji že dolga leta zato, da ima doživljenjske službe nekaj tisoč ljudi, sistematično onemogočamo, da bi izobraževalni sistem povezali z realnim življenjem in vanj pritegnili tudi strokovnjake, ki bi mladim pomagali do spretnosti in kompetenc, s katerimi bi konkurenčno vstopili v življenje.

Težave srednješolskega sistema so tesno povezane in zelo tudi generirane z logiko po-srednješolskega izobraževalnega sistema – to bo morda tema ob drugi priložnosti.

Dr. SREČO ZAKRAJŠEK