Početi ali ne početi

Uvodnik

Prihodnost človeštva ni v kakšnem početju. Da je narava vse bolj opustošena, da se njeni viri izčrpavajo, da človekovo srce ne najde miru pred skrbmi in da človek stoji na robu notranjega razkola, je posledica tega, da je nekaj počel.

Ne, to ni izgovor za lenobo. V uvodu zapisano so besede enega od petih velikanov, ki so s svojim delom dali zagon mednarodnemu gibanju za ekološko kmetovanje in razmisleku o tem, kaj pomeni prehranjevati se in predvsem živeti naravno. To so misli »filozofa niča« in gorečega zagovornika neposeganja v voljo narave.

Japonec Masanobu Fukuoka, zeleni revolucionar, je končal študij mikrobiologije, tudi agronomije, več let je strokovno deloval na področju fitopatologije. Globoka duhovna izkušnja – dokaj mlad se je namreč soočil s smrtjo – ga je vodila h korenitemu premisleku o smotru človekovega udejstvovanja. Ugotavljal je in postajal vse bolj prepričan, da je sodobno kmetovanje in življenje nasploh, ki človeka peha v uporabo vseh mogočih, z vseh vetrov nabranih sredstev in postopkov, odlična pot, kako kmeta – zgarati. Pot, kako iztrošiti človeka, izpiti njegovo bit …

»Moja 45 let dolga pot k naravnemu načinu kmetovanja je bila le tavanje bedaka, ki se je odvračal od narave,«

je ugotavljal in zapisal veliko let za tem, ko je že storil odločilne korake in zaživel drugače, po svoje, tako kot je bil prepričan, da je prav – podal se je v naravo in si vseskozi prizadeval živeti življenje, čim bolj izpraznjeno vseh misli in brez poseganja v naravni tok stvari. Stopil je torej na pot kmeta, ki si je v naravi nabral le toliko, kot je potreboval, si prideloval le toliko, da je preživel. In pri tem je vztrajno upošteval štiri temeljna načela naravnega kmetovanja: tal ni obdeloval, ni gnojil, nikdar ni uporabljal pesticidov, tudi ni plel in zatiral plevela. Tako je preživel domala polovico svojega življenja - sprva so ga  najbližji in okoliški prebivalci začudeno opazovali in niso odobravali tega njegovega načina. A  skozi desetletja je prav tak postal čedalje bolj zanimiv in privlačen tudi za druge. Vzeli so ga kot zgled, sloves zelenega revolucionarja pa se je širil po svetu, čeprav je sam živel čedalje bolj zase in s seboj. In, seveda, narava mu je hvaležno vračala, iz leta v leto obilneje. Njegov način razmišljanja je postopno dobival čedalje več posnemovalcev.

Kaj je poglavitno v njegovi filozofiji?

Naravo je pojmoval kot popolno samo po sebi. In v človekovem prizadevanju, da bi jo izboljšal, celo presegel, predvsem pa si jo podredil, je videl največje zlo sodobnega sveta. Kmetovanje zanj še zdaleč ni bilo le sredstvo za pridelovanje hrane, pač pa ga je dojemal in občutil kot estetski in duhovni pristop k življenju, katerega skrajni cilj je – izpopolnitev človeka.

Velikan Masanobu Fukuoka je živel preprosto življenje. Ni premikal gora, ni se trudil puščati sledi. In prav zato je za sabo pustil gore in še veliko več. Ga zmoremo dojeti in doumeti to, da je pogosto največ, če se ustavimo, zamislimo, prisluhnemo in slišimo naravo, se vprašamo, kaj narava sploh je ter le – smo? Morda je prav to revolucionarno.

LUČKA LEŠNIK

Masanobu Fukuoka, Iz knjige Revolucija ene slamice (založba Porezen, 2014):

… Ni ga tako čudovitega kraja, kot je naš svet.

Odkar sem kot mladenič začutil veselje ob tem, da preprosto samo živim, sem se odločil uživati v neobremenjeni vrnitvi k življenju, povsem izpraznjenemu človeškega védenja in človeškega početja. Toda …

V radostih in bridkostih stranpoti posvetnega življenja mi je petdeset let minilo, kot bi mignil. Vse mladostne sanje se mi niso izpolnile. In čas se mi izteka.

Te dni ostajam v svoji koči in nasad sem zaprl za obiskovalce; nikogar ne sprejmem zato, ker hočem preostanek časa kar najbolje izkoristiti.

Najboljše pri tem, da me informacije iz sveta ne dosežejo, je, da lahko pozabim na čas. Kateri dan je danes, se včasih vprašam. Rad bi, da mi sčasoma dan postane leto. Potem bom, kakor nomadi v Somaliji, ki sem jih srečal lani, pozabil tudi, koliko sem star.

Zadnji čas si domišljam, da sem zdaj star sto, dvesto let. Rad bi umrl, dokler sem še zdrav, in na smrt se pripravljam. Zato se z ničimer ne obvezujem; včeraj sem pozabil, na jutri ne mislim, posvečam se vsakdanjemu delu, sledov pa ne bom zapustil.

Vesel sem, da lahko, prekipevajoč od sreče, dan za dnem delam v svojem rajskem vrtu.

Naravno kmetovanje je večno nedokončana pot. Narava ni nekaj, kar bi lahko odkrila ali izdelala človeška pamet in človeško udejstvovanje, zato brez skrbi zaprtih oči uživam v svojem sanjskem naravnem vrtu.

Konec koncev velja, da na poti do združitve z naravo, do življenja z bogom ne moremo niti prositi pomoči drugih niti jim pomoči nuditi.

Rekli boste, da sem svojeglav, ampak druge poti od samotne lastne ni. Zdaj si želim edinole, da me na moji poti pustite samega.

velika pot brez dveri, brez senčice človeka
mir na nebu, na zemlji nemir
kdo dviguje valove in vetrove?
na levo in na desno, napadaj, brani
ne vedoč, kaj je dobro in kaj slabo,
pahljača razpihuje obe smeri
in na obeh pušča enako razdejanje

sredi samotnega vrta je zasilno bivališče
en dan je sto let
redkev in ogrščica v polnem razcvetu
v letu dva tisoč sije mesec skozi meglice
prepuščen sebi, s tega sveta drseč na onega
polet minljivega telesa v nebo
za sabo puščam polja, gore