Per aspera ad AvSTRAlija

List iz dnevnika

Mama me je rodila na prvi pomladni dan: »Vse raste, ta puža bo Rasta!«

Z imenom sem bila vedno zadovoljna. Ime mi prigovarja, da rastem, se razvijam, napredujem, zorim … V besedi rasta se skriva tudi latinska beseda za zvezdo. Astra. Per aspera ad astra. Latinski rek, ki v prevodu pomeni, da se dokoplješ do zvezd prek trnja.

Zvezde obožujem. Solze sv. Lovrenca (meteorski roj perzeidov) je čudovit vesoljski pojav, ki ga vsako leto komaj čakam.

Trnja nisem nikoli marala. Kadar sem morala mimo velikonočno okrašenega razpela, sem gledala stran ali v tla, ker sem se počutila neprijetno ob pogledu na rdeče kapljice krvi in krono spleteno iz trnja. Slovenski pregovor pravi, da ima vsak svoj trn.

Moj trn v peti je AVSTRALIJA.

Zakaj me bode ta oddaljeni kontinent? V Melbourne sem povabljena na svetovni kongres – 34th World Congress of the International Society for Education through Art-InSEA 2014. 

Leta 2011 sem v Budimpešti na 33. svetovnem kongresu InSEA na temo Umetnost – okolje – izobraževanje predstavila poster in predavanje o terapiji z umetnostjo v našem dijaškem domu, skupaj s kolegico pa še drugega, ki je predstavil likovno terapijo, ki sva jo izpeljali na Srednji ekonomski šoli Maribor. Junija se je v Budimpešti zgodilo nekaj nepričakovanega. Likovnike z različnih koncev sveta sem tako zelo navdušila, da so mi glasno ploskali in me ustavljali še naslednji dan ter me spraševali o likovni terapiji, ki sem jo izvajala v dijaškem domu. Mnogi so mi dejali, da je bil to eden najboljših prispevkov. Množično so mi čestitali. Kar malce nelagodno mi je bilo, saj česa takega res nisem vajena … Tudi sama sem z zanimanjem in radovednostjo poslušala druge predavatelje.

Septembra sem na svoj e-naslov (rasta.fasmon@guest.arnes.si) prejela povabilo, da med 7. in 11. julijem 2014 predstavim prispevek o likovnem izražanju v naši Sloveniji, in sicer na 34. svetovnem kongresu InSEA 2014 v Melbournu (Diversity through Art – Change, Continuity, Context).

Ker je Avstralija zelo ponosna na Aborigine in na ljudsko umetnost ter ohranjanje kulturne dediščine, sem se poglobila v našo bogato zakladnico ljudskega izročila in se osredotočila na naše izvirne panjske končnice. Temeljito sem jih preučila in jim poslala članek, v katerem sem predstavila ta slovenski fenomen. Takoj so ga sprejeli!

Konec oktobra sem v bolnišnici skoraj umrla. Zavedla sem se, prvič čisto globoko zares, da sem minljiva, smrtna. Prešinilo me je, da je treba živeti vsak dan, vsako uro … In Avstralija mi je nenadoma postala izziv!

Kdo sem?

Samo eno bitje med vsemi nami. Mama treh otrok in žena, vzgojiteljica in profesorica ranljivim mladostnikom, predvsem pa ustvarjalna ženska, ki verjame, da si lep dan vsak ustvari sam in da nam pri tem pomagajo prijatelji. Učiteljica sem, ki si upa sanjati …

Slišim bodico v peti, ki kliče: »Napiši prošnje, naj te ne bo sram prositi za pomoč pri plačilu akontacije, letala in bivanja. Svetu boš predstavila slovenski fenomen panjskih končnic, čebelarski turizem, apiterapijo, kranjsko sivko, kakovostno delo slovenskih dijaških domov, pozvala boš otroke z vsega sveta, da sodelujejo v mednarodnem natečaju, ki ga pripravljaš na temo Panjske končnice v Sloveniji. Dogovori se, da boš predavala Slovencem v Avstraliji in jih boš povabila k različnim oblikam sodelovanja … Ko te bo prvi bralec Šolskih razgledov razumel in ti pomagal, obljubim, da bom kar planil iz pete!« Tako moj trn v peti …

V besedi Avstralija so tudi črke iz mojega imena. Še en vzrok več, da je prikladno slediti izzivu. Bralce prosim, da mi pomagate, če lahko, da ne bo potovanje v Avstralijo le astralno.

List iz dnevnika naj bo kot sporočilo iz steklenice, ki jo morski tokovi nosijo proti Avstraliji; naj bo povabilo vsem, da se v majskih dneh predate svojim sanjam.

RASTA FAŠMON, specialistka za pomoč z umetnostjo,
profesorica likovne pedagogike, vzgojiteljica v Dijaškem domu Lizike Jančar Maribor