O Zemlji, Nebu in njunih otrocih

Uvodnik

Ko še na Zemlji ni bilo ljudi, sta bila Nebo in Zemlja srečno poročena. Imela sta petero otrok: Sonce, Luno, Ogenj, Veter in Meglo. Niso bili ravno složni in zato sta se Zemlja in Nebo odločila, da bosta med sabo naredila prostor, v katerega bosta zaprla svoje nesložne otroke. To je otroke razžalostilo in razjezilo. Odločili so se, da bodo svoje starše ločili in odšli, kamor jih bodo vodile oči in srce, daleč od očeta in matere. Zamislili so si, da si bodo tam, kjer se bodo ustalili, ustvarili dom in živeli ločeno drug od drugega.

Najprej je Sonce z vso močjo strmoglavilo na svojo mater Zemljo, misleč, da jo bo tako odvrnilo od Neba. Vendar poskus ni bil uspešen. Isto je poskušala tudi Luna, vendar tudi njej ni uspelo ločiti Zemlje od Neba. Tudi poskusa Ognja in Megle sta bila neuspešna. Na koncu je na mater Zemljo naletel Veter in njemu je uspelo tisto, kar bratom in sestram ni. Ločil je Zemljo od Neba.

Ampak Sonce, Luna, Ogenj, Veter in Megla so spet začeli prepir glede tega, kdo bo živel z materjo in kdo z očetom. Kdo ve, kako bi se ta spor končal, če se Zemlja ne bi vmešala.

Rekla jim je: »Ti, Sonce, in ti, Luna, vidva sta me prva napadla! Pojdita stran od mene! Ti, Ogenj, in ti, Megla, me nista tako zelo napadla kot Luna in Sonce. Vidva ostaneta z mano. Ti, Veter, ti si mi povzročil največje trpljenje in bolečino. Odidi! Moje oči naj te nikoli več ne vidijo in nikoli več ne boš imel doma!«

Od takrat sta Zemlja in Nebo ločena in njuni otroci so v večnem nasprotju in nikakor ne morejo živeti v miru.

To je eden najpopularnejših romskih mitov. Mit o Zemlji, Nebu in njunih otrocih. Prebrali smo ga v knjigi Zgodovina romske književnosti, v kateri pisca dr. Rajko Djurić in Jožek Horvat Muc (izdajatelja sta Zveza Romov Slovenije in Romani Union Murska Sobota, 2010) razkrivata in osvetljujeta del obsežnega romskega bogastva. Preučevali so ga že mnogi in ga še bodo, saj je neizčrpen vir življenjskih modrosti, prvinskih občutij radosti in bolečine. Veselja in trpljenja. Veliko se lahko naučimo od teh ljudi, nenehnih potnikov, stalnih iskalcev, večnih upornikov. Nikdar se niso znali ali hoteli sprijazniti z nekaterimi vsakdanjostmi. Razvili so čisto svoj način borbe, se obdali s potrpežljivostjo, moč črpajo iz čustev, strasti do življenja, ženske, glasbe … Strastno ljubijo svobodo, tako zelo, da so se v svoji preteklosti odrekli varnemu domačemu ognjišču, da le ne bi postali vezani, odvisni, ujeti ...

In zakaj smo pravzaprav izbrali za uvodno razmišljanje mit O Zemlji, Nebu in njunih otrocih? Tako brezčasen je. Zveni, kakor da je ustvarjen danes … Nas je nagovoril. Naj tudi vas.