Tudi športniki se šolajo, mar ne?

Naš komentar

/…/ Šport imam rada in še vedno skrbno spremljam dosežke naših športnikov. Še posebno zato, ker sem zadnja leta pred upokojitvijo na vodstvenem mestu enega od šolskih centrov srednjih tehniških in strokovnih šol imela priložnost spoznavati še drugo, javnosti manj znano stran življenja dijaka, aktivnega športnika, to je njegovo izobraževanje in šolanje. Jim je naš šolski sistem dovolj naklonjen?

Da v večini srednjih šol pri nas – razen, da dodelijo dijaku status – naredijo bistveno več za dijake–športnike, ki poleg učenja dnevno garajo, da bi dosegli rezultate v izbranem športu, je večinoma sprenevedanje. Za to naj bi imeli šole, predvsem gimnazije, ki imajo t. i. športne oddelke, ena ali dve sta celo s statusom športne gimnazije. V teh oddelkih naj bi se organizacijsko in pedagoško posvečali vsakemu dijaku–športniku, in sicer s prilagajanjem programa dela, urnika, učnih pripomočkov in učne pomoči … Vse torej prilagojeno potrebam in zmožnostim dijaka–športnika. Vpis v športne oddelke je večinoma uradno dovoljen le v izbrane gimnazije, ne pa tudi v srednješolske programe tehniških in strokovnih šol. Seveda imajo kljub temu tudi te srednje šole precej vpisanih dijakov–športnikov. Ne nazadnje je po športni karieri laže začeti novo življenje s poklicem kot le z maturo.

Ko sem se začela ukvarjati s problemom vpisa dijakov–športnikov v programe srednjih tehniških in strokovnih šol, nisem nikoli dobila zadovoljivega in verodostojnega odgovora, zakaj so izbrane samo gimnazije. Niti na takratnem Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport niti na Centru RS za poklicno izobraževanje. Zakaj ne bi vpisa v športne oddelke uradno priznali tudi šolam, za katere je med dijaki–športniki velik interes in ki zaradi inovativnega in posebnega pedagoškega dela dosegajo pri izobraževanju teh dijakov zavidljive uspehe? /…/

Na šolskem centru, na katerem sem bila zaposlena, smo se poglobljeno začeli ukvarjati z dijaki–športniki potem, ko je interes po vpisu presegel naša pričakovanja. Oblikovali smo posebne homogene športne oddelke, obenem intenzivno razvijali pedagoški in organizacijski model dela z dijaki–športniki, njihovimi starši, klubi, trenerji in, seveda, učitelji. Idejni vodja, navdušenec, ki je od vsega začetka verjel v uspeh, je bil profesor telesne vzgoje. Koliko neplačanih ur je bilo vloženo v komunikacijo, metode dela, izobraževanje, sestanke in delo s klubi in trenerji, v pripravo učnega gradiva, učenje na daljavo, mentoriranje … Iz svojih sredstev smo financirali izobraževanje, učitelje, športne koordinatorje in pedagoške koordinatorje …

Ob spominu na prehojeno kalvarijo, vse možne poti in načine, napisane elaborate, zglede dobre prakse, s katerimi smo s kolegi skušali prepričati odgovorne na ministrstvu, da imamo vse, kar mora imeti kakovostna šola za delo s 300 vpisanimi dijaki–športniki, me še zdaj popade sveta jeza. Odgovoren si staršem, trenerjem, dijakom, klubom … in nemočen, ko jim ne moreš pojasniti, zakaj je vse to neuradno. Sicer tudi sam ničesar več ne razumeš.

Nekdanja atletinja Alenka Bikar, kajakaš Tomaž Savšek, skakalka Špela Rogelj, številni vrhunski nogometaši, ki igrajo v uglednih evropskih klubih in še bi lahko naštevala. Vse to so nekdanji dijaki in študenti, ki imajo zdaj poleg uspešne športne kariere tudi poklice in strokovno izobrazbo, ker so se šolali na nekem šolskem centru, ki ni ravno športna gimnazija, in kjer so storili vse, da so se lahko ob učenju uspešno ukvarjali tudi s športom.

Ne vem, kako se zdaj vrtijo mlini in če so že bolj naklonjeni šolanju športnikov tudi na strokovnih, tehniških in poklicnih šolah. Prenehala sem spremljati tovrstna prizadevanja tudi na svoji nekdanji šoli. Upam, da kolegi in zdajšnje vodstvo nadaljujejo začeto in si še naprej prizadevajo za kakovostno delo in dobre dosežke.

/…/

Še vedno ne vem in ne morem razumeti, zakaj je tako težko v formalnem izobraževanju priti nasproti dijakom in študentom, ki so tudi vrhunski športniki. In zakaj naj bi pri tem imele prioriteto le gimnazije? S prilagojenostjo univerzitetnega študija vrhunskim športnikom sem sicer slabo seznanjena, vendar skoraj prepričana, da je tudi tam pozornost in pomoč športniku pri študiju bolj odvisna od razumevanja in pripravljenosti profesorja kot pa od sistema.

Tako bo najbrž tudi ostalo, torej pri obljubah politikov in entuziazmu posameznikov. Po končani športni karieri so mnogi vrhunski športniki osamljeni na začetku šolske poti in izobraževanja za poklic, prehitro pozabljene pa so tudi njihove medalje.

(Izraz dijak–športnik uporabljam v tem besedilu za moški in ženski spol.)

IDA SREBOTNIK