Obetaven začetek

Dober dan, Irska

Irska me je očarala že prvi dan mojega bivanja tam. Čeprav so se čez nebesni svod podili težki sivi oblaki, ki so naznanjali večni dež, trava ravno zaradi tega sije v najbolj živo zeleni barvi. Arhitektura je podobna angleški – veliko nizkih opečnatih hišk, vmes posejane zgodovinske kamnite cerkvice, dvorci in gradiči v naseljih ter prostrana zelena polja z ovcami in kravami na podeželju.

Maynooth je univerzitetno mestece, dvajset kilometrov oddaljeno od irske prestolnice. Študentka, ki mi je opisovala svojo lansko izkušnjo v tem kraju, ga je po velikosti primerjala z Ivančno Gorico. Po svoje je imela prav, a irska inačica je vendarle univerzitetno mesto, kjer je skoraj polovica prebivalcev študentov. To pomeni, da je tudi ponudba prikrojena njihovim potrebam. Na glavni ulici se poleg brivca s posebnimi cenami za študente, trafik, picerij in prodajaln s hitro prehrano še vedno gnete tudi polno specializiranih trgovinic.

Seveda ne moremo mimo njihovih značilnih pubov. Ti na Irskem opravljajo več funkcij in gostijo več generacij; v isti sapi ponujajo hrano in pijačo, zvečer pa koncertno prizorišče ali plesišče. Tako se istega večera v prvem nadstropju mladi bučno zabavajo, v pritličju pa se skupinice moških zrelih let pogovarjajo ob kozarcu Guinnessa in pečenem krompirčku. Takoj za okoljem in arhitekturo so me prevzeli prijazni in odprti ljudje. Prav vsak je pripravljen pomagati izgubljenemu tujcu z informacijami in nasmehom in res redko naletiš na kak mrk obraz in nejevoljen odnos. Do zdaj so mi Irci že prostovoljno zamenjali bankovce, ko mi jih blagajničarka ni mogla, zaskrbljeno so skakali iz avta in preverjali, če sem v redu, ko sem padla s kolesom, in me le prijazno opomnili, ko sem nehote zasedla bankomat za dalj časa in za seboj ustvarila dolgo čakalno vrsto. Na vsakršno opravičevanje ti prijazno odvrnejo »You're grand« (Saj je vse v redu!). To ponavljajo, dokler nisi tudi sam prepričan v to. Na splošno je ozračje pri njih sproščeno kot pri nas, Irci radi vse obrnejo na šalo in gojijo tisti kozarec-je-napol-poln odnos, čeprav so v zelo podobnem gospodarskem primežu kot mi.

Privaditi se na deželo, v kateri ti pokrajina in ljudje takoj prirastejo k srcu, ni težko. Še posebej, ko te poleg tega zelo hitro posrka v Erasmus življenje – spoznavanje toliko novih ljudi s še več različnimi kulturnimi ozadji, pogovori pozno v noč, zabave, orientiranje po mestu in univerzitetnem kampusu … Mi je pa v prvih nekaj tednih uspelo opaziti nekaj večjih irskih posebnosti, na katere se bo treba še privaditi. Prvo opažanje vseh prišlekov je, seveda, nestanovitno vreme, saj se na sijoče sončno nebo brez oblačka v desetih minutah lahko prikradejo temni oblaki in z njimi dež. Ta, seveda, poneha v naslednjih desetih minutah. In tako v nedogled. Drugo za nas iz kontinentalne Evrope malce manj razveseljivo spoznanje je – mraz. Na Irskem imajo oceansko podnebje in pozimi podobne temperature, kot smo jih imeli v Sloveniji pred katastrofo z žledom; tam nekje med 0 in 8 stopinjami. Ampak te temperature poleg pogostega dežja velikokrat spremljajo tudi divji vetrovi. To bi bilo vse lepo in prav, če bi lahko človek po izkušanju neprijetnega vremena prišel domov na toplo. A to pač ne gre, saj Irci iz neznanega razloga ne izolirajo svojih hiš in zato kljub gretju vsa toplota prej ali slej odide iz hiše, slabo zatesnjena okna pa pozdravljajo mrzel prepih. Zato me ne čudi, da se Irci zunaj sprehajajo v majicah s kratkimi rokavi in tankih pletenih teniskah, medtem ko smo mednarodni študenti zaviti v mnogo plasti debelih puloverjev in jaken in imamo okončine skrite v zimskih čevljih in rokavicah. Pogreti se ne moremo niti v kampusu, saj podobne zakonitosti kot za hiše veljajo tudi za večino predavalnic in prostorov v knjižnici, v tistih redkih z dobrim ogrevanjem pa se takoj nabere gneča toplote željnih. To, da večina mednarodnih študentov v prvem tednu tava naokrog smrkajoča in kašljajoča, ni torej nič nenavadnega.

Prehlad je ujel tudi mene, otresam se ga že dva tedna. Sem pa že posvojila malo pozitivnega irskega odnosa do življenja in pravim, da ko bo minil, bom dokončno privajena na tukajšnje podnebje in temperature in bom razvila irsko odpornost. To je pa tudi edino, kar mi tukaj še manjka. Več o irskih posebnostih naslednjič.

JASNA RAJNAR PETROVIĆ